Caricamento in corso
I racconti del Premio Energheia Europa

Dež svobode, Nikolas Horvat

»Woah!« dahnem glasneje, kot bi pričakoval in se zdrznem. Mrzla voda butne vame kakor strela v nevihti in zatrese sleherno čutnico na koži. Vsi namreč pravijo, da te hladen tuš zjutraj dodobra prebudi. Sedaj lahko ta učinek začutim tudi pri sebi. Prav čutim svoje zenice, kako so se razpotegnile po šarenici, čutim dlake po nogah, ki se postavljajo pokonci, čutim tudi, kako se mehko tkivo začenja krčiti in vleči vase, koža nasploh postaja bolj napeta.

Zgodaj je še, zato sem prepričan, da sem sam v kopalnici. V dijaškem domu ni prav v navadi vstajanje ob petih zjutraj, zunaj niti sonce še ni vstalo. Sedaj stojim pod tušem in si plahnem lase. Spodnjice in majico sem odložil na umivalnik, ne skrbi me, da bi mi ju kdo odnesel. Prav tako tudi ni verjetno, da bi mi kdo prisluškoval ali me opazoval. Dijaki trdno spijo, še prav posebej zaradi včerajšnjega zabavnega večera.

Upam, da mrzli tuš res pomaga. Ker to je mučno. Še zadnjič si pogladim lase in zaprem pipo. Brisačo imam vrženo čez vrata kabine, zatorej jo z lahkoto dosežem in se ogrnem. Presune me mehkoba vlaken, skoraj predstavljam si lahko natančnost stroja za vezenje. Kapljice se stekajo v brisačo, jaz pa še naprej globoko diham od prebujenja pod tušem.

Nekatera ogledala odbijajo soj luči na stropu, spet druga samo slepo vračajo moj odsev. V miru se obrišem do konca, si zataknem brisačo ob pas, ko si jo ovijem čez boke in stopim do umivalnika. Umiti si moram zobe in populiti obrvi med očesoma, že teden dni nisem pomislil nanje. Pomanem si oči in medtem tipam po umivalniku, da bi dosegel spodnjice. Vendar jih ne dosežem.

Umivalnik je topel. Ali je to mogoče? Na široko razprem veke in se razgledam po umivalnikih, mojih stvari več ni tam. Ozrem se še h kabini, a je tudi ta prazna. Morebiti sem pozabil, kam sem odložil obleko, morebiti je sploh nisem prinesel. Ampak ta možnost se mi zdi zares malo verjetna. Nekdo je moral biti v kopalnici in vzeti moje stvari, med tuširanjem ga nisem mogel slišati. Saj je samo šala. Zdi se, da je kri pod kožo pospešila svoj utrip in se naglo ohladila. Ko ne najdem niti svojih copatov, me zmrazi.

Panike praktično ne poznam, tokrat bi jo morebiti lahko spoznal, a se odločim za razumnost. Bog mi je za odločitev za semenišče povrnil na edinstven način. Včeraj sem se odločil, da bom postal duhovnik, sprejel bom poklicanost in pomagal ljudem. A sedaj moram najti svoja oblačila, če drugega ne, bi nepridiprav lahko pustil vsaj zobno ščetko. Pretegnem si roke in še enkrat premerim kopalnico, zamegljeno okno prepušča že nekaj svetlobe.

Hodnik je prazen, vlada mu smrtna tišina, tudi analogna ura je prenehala biti. Skoraj lahko slišim svoje mežikanje, a sedaj imam pomembnejšo nalogo. Najti moram oblačila, ali vsaj priti do svoje sobe. V zadnjem letniku gimnazije taka dogodivščina. To bo še zanimiv dan. Le kdo je bil? Z mislijo v glavi začnem počasi stopati proti koncu hodnika, kjer imam sobo. Okno v hodnik razodeva, da je sonce že vzšlo, a je prostor še dokaj mračen.

Poredko se zgodi, da je ob šestih slišati vrvež po sobah, a očitno so se nekateri sošolci že prebudili. Slišim lahko, kako odstirajo zavese in ob tem zehajo. Ali sanjam? Svetloba postaja vse jasnejša, moja kri pa še kar ne najde svojega miru. Tudi hrbet me je začel skrbeti. Prav zatilje nad lopaticami me najbolj ščemi, droben lasek je moral pasti nanj. Z roko sežem po zatilju in parkrat popraskam, nežno pritisnem tudi na vretenca, ki si sledijo proti križu. O, Marija, pomagaj!

Namesto lasu najdem na vretencih človeški prst. Z blazinicami pozorno potipam in prepričan sem, da je pod mojimi prsti človeški noht. Če sem iskren, je čutiti tudi lak za nohte. Zares sem brez ideje, kaj bi naj storil, zato samo preprosto umaknem svojo roko. Tudi rečem ne ničesar.

Je demon prišel po mojo dušo? Prst začne polzeti po koži. Čutim lahko prijetno praskanje nohta, blazinice se dvigajo na vretenca in se med njimi spet spuščajo, prijeten prelet hrbtenice je čutiti kakor valovanje morja. Spreleti me srh. Že hočem nekaj reči, nakar se druga dlan postavi na moj levi uhelj. Masirati mi začne ušesni mešiček, dlan s hrbtenice nato posnema potezo na desnem ušesu. Sedaj vem, da je dlan ženska. Pristen strah me prežema, a v resnici sem vesel, saj nimam pojma, kaj bi rekel.

»Maja?« izrečem povsem nežno in izredno začudeno zvenim. Se to res dogaja? Ko se obrnem, pred mano stoji najlepša punca iz doma, ki sedaj odloži moje stvari na okensko polico. Hodnik je razsvetljen, moje misli pa se še kar ne znajdejo. Igrivo se mi nasmehne, očitno je razumela mojo presunjenost. »Sprosti se,« se glasijo njene besede, v ušesih mi odzvanja mehkoba njenega glasu. Kaj naj to pomeni? Sprosti se. Besede še enkrat ponovim v glavi. Ne da bi zares razmišljal o tem, začutim, da brisača postaja nekoliko pretesno zataknjena. Nemočno stojim pred njo in opazujem njene oči. Na sebi ima svetlo modro spalno srajco, v mislih sem že začel moliti očenaš.

»Edini svoboden duh v tem domu si. Poslušala sem kapljanje vode med tuširanjem, močila te je kakor dež. Ujela sem se v trenutek, čutila sem tvojo svobodo.« Dež svobode. Dež svobode. Dež svobode. Misel mi je povsem tuja, hkrati je ne morem krotiti. V glavi ima poplavo misli, ampak ona se nasmehne še močneje. Dež svobode. Dež svobode. Dež svobode. S svojo dlanjo pokrije moje srce in se pomakne na prsi, nato proti trebuhu.

Skrbi me, da bi naju kdo opazil. Težko bi namreč razložil situacijo, niti sam je povsem ne razumem. Očitno sem našel svoje stvari, a znajdem se v brezizhodnem dotiku ženskih dlani. Ura na hodniku zopet zatiktaka, moje srce pa se ustavi. Čutim, da mi vihrajo misli, a nobene ne zmorem zares ujeti v zavest. Dež svobode.

Moj pogled je otrpnil in obstal na prostranosti, ki se zliva v hodnik. Opazim sončne žarke, ki ji prečesavajo lase. Opazim tudi, ko mi lasje izginejo izpred obličja. Pogleda ne povesim, čeprav slišim, da se je nežno spustila na kolena. Sedaj začne tiktakati tudi moja kri. Čutim svoje trepalnice, kako drhtijo, čutim svoje oči, kako se sušijo. Kako ji naj sedaj povem, da bom postal duhovnik? Prešine me še zadnja, trpka misel. Dež svobode. Takrat pade brisača.