I racconti del Premio Energheia Europa

Prišla bo včeraj, Jana Rajh Plohl

Nagrada Energheia Slovenija Omemba 2023

Bila je v letih, ko se je začela zavedati stkanih niti med ljudmi. Njeno pojmovanje Jaza je bilo zmedeno, bila je kakor otrok, v katerega se je prvič zažrla odraslost. Tako si je želela podoživeti mir, da se je odločila po dolgem času obiskati babico. Pogrešala je biti pripeta na ritem njenih vsakdanjih opravil. Tako blizu, a hkrati tako nepredstavljivo daleč se ji je zdel svet, v katerem je živela.

Včasih je babica govorila v nekakšnem nadjazu, v tretji osebi, ob katerem je imela kot deklica občutek, da tudi drugim navideznim poslušalcem prenaša razodetje. Preskok v nenavadno govorico je bil počasen, opazila pa je, da se je zgodil v času, ko je njeno ime pričela zamenjevati z imenom hčere, svoje matere. Bledenje spominov je sprožilo nagonsko željo po ohranitvi. Tudi če bi nekatere morala sama restavrirati iz nepovezanih drobcev, se ji je vseeno zdelo smiselno, da čas, ki ga ima ob druženju z njo, polnomočno izkoristi. Prispela je do skromne hiške, ob kateri je stal zapuščen hlev in na zaklenjenih vhodnih vratih našla pripet listek s sporočilom: “sem na pokopališču, pridem kmalu”. Ob obvestilcu se je tako najprej sprehodila do vrta, ki se je razrastel za hišo. Divji, krtinast, pisan, neobremenjen. Ravno je odfrčala igriva jata vrabcev, ki se je ob žvrgolenju muzala po krošnji stare češnje. Namestila se je na zarjavel, a še zmeraj lep, železni stol in zadremala. Dremež je zaradi dolgega potovanja zajadral v počitek. Bilo je že pozno popoldne, ko se je predramila. Napisa ob sedaj priprtih vratih ni bilo več in iz okna se je bleščala topla luč.

Ko je vstopila, je babica izpolnjevala križanko, s katero si je že dolgo vzdrževala um. Skrbno si je ob rob zapisovala neznane besede z vero, da se ji bodo usidrale v notranji labirint. Ob branju novih zavozlanih gesel, pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega; prebrala je besedno zvezo in kot bi trenil je njen pomen izpuhtel. Kakor v ujetem krogu so se počutile njene sekunde, čas se ji je zavozlal. Čutila je, da doživlja neznano in se ob doživetju večkrat zmedeno zdrznila. Nekoč zapisane besede so postale le črke – in te črke so postale vijuge in paličice.

Vnukinja je po pozdravu opazovala babico, ki je strmela skozi križanko. Razumela je, da prebivata na drugačnih časovnicah. Medtem ko je njen čas tekel po strmi strugi in iskal razvejane pritoke, je babičin pronicljal in se zbiral v lužo. Ravno zato je prišla, želela si je občutiti spokojnost mirne gladine. Ko je babica zagledala vnukinjo, si je njen obraz pri priči nadel masko iskrene sreče. V njenih očeh je prispela nenapovedano, toda pretvarjala se je, da je obisk somoumevno dogovorjen.

Pospremila jo je do sobe, v kateri je na prekratki postelji čakala posteljnina iz otroštva. Še zmeraj je imela podoben zaležan vonj, ki bi ga najbolje enačila z brezskrbnim poznospomladanskim dnem. Tudi pod posteljo se ni veliko spremenilo. Še vedno sta bila pod njo zabojnika starih igrač, barvic in drugih ustvarjalnih pripomočkov. Nekateri so bili še mamini. Kar je bilo v sobici novega, je predalnik, ki je prej zavzemal mesto v predsobi. Zanimalo jo je, zakaj se je odločila za njegov umik v sobo. Odgovorila je, da je predalnik zanjo postal nevaren, saj v njem živi svet spominov, ki je postal prenaporen. Če ga vsak dan ne vidi, predali ostanejo zaprti in ne zasužnjijo njene tihote. Dodala je, da sme po mili volji natikati, za kar je bilo dekle hvaležno. V teh predalih se lahko skriva karkoli – in ravno ta karkoli, pa četudi praznota, pomeni, da bi lahko za hip vstopila v pripovedno kožo koga drugega.

Starka je odšla v kuhinjo, dekle pa je iz radovednosti odprlo prvi predal. Nato pa še drugega, tretjega… Babica je pripravila belo kavo in skupaj sta sedli ob vrtno mizico. Prijeten hlad, ki je sedel na tla in ovlažil travo, je zajel polmrak. Pričele so se prižigati zvezde na nebu, noč pa je razsvetljeval okrogel mesec. Tudi na vrtu so mrgolele lučke kresnic, kakor zemeljska ozvezdja.

“Danes je polna. Jo čutiš? Kri vleče navzgor,” je rekla babica in se potrkala po čelu. Dekle se je spomnilo na čas, ko je imela babica dve kravi, Lisko in Belko. Bili sta gospodarici skromnega hlevčka, ki je vseboval vrhnjo podstrešno etažo za shranjevanje sena. Ravno na neko polno luno sta neprestano mukali. Spomni se, kako je babica mislila, da morda kdo želi žalega, vendar jima naslednje jutro ni bilo nič. V tem času, ko se je dekle še kot punčka lovila s sosedovimi otroki, je splezala na lestev v hlevu, ki jo je nato eden izmed otrok v igri stresel. A stresel jo je premočno in deklica je treščila z glavo ob trdna tla. Kar se je zgodilo po padcu zanjo ne obstaja, saj je bila nekaj dni brez zavesti. Česar pa se spomni, je mukanje zmedenih krav ob padcu – enako kakor ob okrogli luni. Dolgo časa se je zaradi podoživljanja bala priti nazaj. Morda je zato ni bilo tako dolgo? Od takrat dalje se boji višine, ali bolje rečeno – višini ne zaupa. Že ob pogledu skozi okno v višjem nadstropju ima občutek, da obstaja možnost, da jo bo potisnila neobvladajoča, srhljiva sila.

Vprašala je babico, ali se spomni tistega dne, saj je bila ona tista, ki jo je našla. Odkimala je s priklicem, da se spomni le krav, vendar ne takrat, ko sta se brezglavo oglašali. Dekle je vprašalo, česa se te dni najbolj spominja. Babica je trdila, da so to pesmi, ki si jih je izmišljal njen oče. Bilo jih je mnogo, veliko jih je bilo zbranih v napisani pesmarici. “Tudi eno o kresničkah je spesnil:

Lučka mala, lučka moja,

ti si mi ljubša ko vse rože cvetoče,

zakaj se skrivaš, zakaj si taka,

da le ponoči svetiš v temi čarobni?”

Ko je tako srčno pričela s pesmijo, je dekle dobilo občutek, da se v pesmarici skriva pozabljen zaklad. Čeprav pesem ni bila mojstrovina, se je zlato skrivalo prav v načinu deklamiranja, pripovedništva. Enostavne besede, ki so velele raskavemu glasu, so postale nekaj več, bile so kakor tista spokojna luža življenjskega ritma, ki ga je živela babica. Prihajajoči dnevi so potekali mirno. Vsak naslednji dan je bil preslikava prejšnjega, razlikovali so se le v drobcih. Ko se je skoraj obrnilo leto, jo je dekle vprašalo, koliko časa misli, da je že pri njej. Babico je vprašanje začudilo, saj je menila, da je prišla šele danes. Srkali sta belo kavo. Babica ji je povedala o pesmarici, ki jo je spisal pradedek. Odšla jo je iskat v predalnik sobe, v kateri je bila nastanjena vnukinja, in se vrnila s skromno knjižico. Ko je iz nje prebrala pesem ali dve, se je spomnila melodij, ki si jih je izmišljevala skupaj z očetom. Pričela je mrmrati eno izmed pesmi, vnukinja pa je zabrundala z njo. Bila je presenečena, saj je bila prepričana, da sta melodijo znala le ona in oče, ki sta jo skovala. Dekle pa ni znalo le te melodije, ampak tudi mnogo drugih, prebivajočih se v pesmarici. Tisti dan je dekle brskalo po predalih in našlo nekaj starih šablon za slikanje sten. Vprašalo je babico, ali bi želela eno izmed sten okrasiti z naslikanimi cvetovi. Prikimala je in pričela s polaganjem šablon in barv na belo podlago. Počasi, čez tedne, se je stena listek za listkom barvno oplemenitila. Vendar cvetki niso bili lepo zloženi, po steni so bili neenovito razstavljeni in razpršeni kot razbit mozaik.

Razbit mozaik. To je občutilo dekle, ko je poskušalo razumeti, kam usiha babičin um. Mozaik kot skupek skladnih koščkov, ki se razvijejo v celovitost, življenje. Čeprav so koščki pred polaganjem morda anonimno nesmiselni, na koncu le tvorijo podobo. Razbit mozaik pa nakazuje na nepredvidljivo tragičnost uničenja nekoč sestavljene celote. Slehernik morda podobno doživi, ko sanja in se spominja več nepovezanih sanj hkrati. Tudi dekle je sanjalo. Sen se je prislikal s hojo po zaraščenih stopnicah, med obdajajočimi kamniti stenami je prisluškovala odmevajočim glasovom neznanih besed, nemara celo neprevedljivih lastnih misli. Vsak korak navzdol je čutila kot težji, slednja sprotna stopnica jo je vlekla z večjo silo. Na koncu je prišla do vrat enakim babičinim. Ko je vstopila v sanjski svet, se je znašla v fantastični preslikavi resničnosti. Drobnozrnate slikarije cvetlic, ki jih je načela babica, so zrasle iz stene in se razrasle širom nje. Zaživele so, opojno dehtele v mnogoterih barvah, kar klicale so po duhanju. Bile so kakor enovito gibko telo, ki se je nežno odzivalo na premike njene dlani. V sebi je začutila kalejdoskopski sev barv, ki se je zrcalil v njenih osuplih očeh. Želela je poiskati babico, vendar vse, kar je našla, so bili v času zamrznjeni vrabci na vrtu in skodelici bele kave, iz katerih se je vila para. Pristopila je nazaj k cvetlični steni in se počasi prepustila vonju. Z obrazom je zapredla globoko vanje in pustila, da ji cvetni listki ošvrknejo lica. Globok prepred rastlinja je na drugi strani skrival črnino, v kateri je šumelo po deroči tekočini. Ta vonj je poznala – bilo je mleko. S silo rečne struge je pričelo dreti in pronicati skozi rožno mejo. Ker je mleko tako močno drlo v notranjost, ji se spodrsnilo in čutila je, da njeno telo v spopadu s tekočino postaja okorno.

Zbudila se je zajeta v nekakšno temo, ki pritiska njeno telo ob posteljo. Doživljala je globok padec na mestu, poskusila se je premakniti in se rešiti nevidnih okov, vendar se njeni udi niso uklonili želji. Naprezala je oči, da bi bolje spregledala, a zanjo je bila soba odeta v gost dim. Slutila je premik sence. Zaslišala je trskajoč zvok plamenov in zavonjala dim gorečega papirja. Ko je v mračnjaškosti sestavljala oblike, je uvidela babico, zgrbljeno nad majhnim ognjem, ki tlečemu plamenu hrani liste pesmarice.

Zabolelo jo je v prsih, ko je ugotovila, da je njena nemoč premika prerasla tudi v nezmožnost govora. Poskusila je zakričati, toda njena usta so ostala zapahnjena in njeno grlo je bilo kakor da bi se zašilo.

Naslednje jutro vnukinja ni bila prepričana med mejo sanj in časom budnosti prejšnje noči. Opazila je le, da ni pesmarice, ki jo je prejšnji dan babica odložila na predalnik. Da bi se prepričala, se je odločila, da bo jo o njej vprašala ob pravem trenutku. Ko sta obdani s cvetjem skupaj sedeli na vrtu in pili rutinsko belo kavo, je vnukinja previdno omenila izgubljen predmet.

Pobližje je opazovala babičin obraz in iskala odtenke znakov neudobja. Z gubami zgiban obraz je ob omembi ostal enak. A kaj, ko je dekle potožilo, da se ji zdi žalostno, da so pesmi morda za vekomaj izgubljene. Babičine oči so se potemnele in bolečina ji je prehodila obličje.

Za trenutek sta sedeli v tišini. Dekle je čutilo pritisk in prijela babico za roko. Nekaj ni bilo prav. Babičina koža je bila mrzla in odtujena. V zmedi in strahu, da si vse skupaj le domišljija, je babico vprašala, ali je v redu. Ni odgovorila. Pogledala jo je pobliže in se zazrla v njene prazne oči. Vrabci na vrtu so bili zamrznjeno uklenjeni v času in cvetlice so pričele še bolj opojno dehteti. Začutila je lastni utrip srca, ko se je zavedela, da drži roko trupla.