Finalistka nagrade Energheia Slovenija 2025

Spoznala sva se pred leti v kavarni NUK. Za Mladino si želel z mano opraviti intervju in si me hotel osebno spoznati. Naročil si dvojni espresso in začel govoriti o svojih frocih, o tem, kako so na Nizozemskem drage galerije in kaj rad zajtrkuješ. Kurce! In oba sva se začela režati, kot da bi bila zadeta.

 Oziroma neee, spoznala sva se tistega poletja, ko sem se odločil, da bom aseksualen. Ja, točno! Potem sem te videl plesati v Tifli in kaj naj rečem… ugotovil, da morda aseksualnost ni za vsakogar.

 Moralo je biti že prej, v srednji, ko si se prepisal iz Bežigrada. Spomnim se, kako si sramežljivo vstopil v naš razred. Šobrova je zažvrgolela: «Pozdravite Jana, vašega novega sošolca! Klara, nehaj se hihitati, pa daj mi že telefon pizda ti… skratka pričakujem, da se boste vsi vedli karseda prijazno do njega.« Plaho si zasedel mizo poleg moje in se nasmehnil, da sem obnemel nad tvojo angelsko lepoto. Moja pozornost se je skrčila na kvadraturo tvojega obraza, kavbojke pa so postajale iz sekunde v sekundo bolj tesne.

 Čakaj, zdaj vem! To je bilo, ko sem postal samozaposlen v kulturi in sem po par mesecih ugotovil, da tudi to ne bo rešilo vseh mojih finančnih problemov. Potem sem si naredil profil na OnlyFans in bil si eden prvih, ki mi je pisal, če mu pošljem sliko svoje ritne luknje. Točno!

 Hmmm, samo to bi lahko bil tudi nekdo drug, ne spomnim se več tvoje slike. Mogoče pa… ja, zdaj vem, prvič sva se srečala na tisti misiji Rdeča nutrija, ko smo hoteli ugrabiti Papeža! Bila sva na vlaku do Rima, stopil si v moj kupe in me vprašal, če tudi jaz rad hranim labode. Na kratko sem prikimal. To je bila namreč šifra oziroma znak za našo misijo. Kovček znamke Louis Vuitton si z elegantno kretnjo odložil na polico nad mojo glavo in me radovedno bodril s pogledom.

 Ne, kako sem neumen. Zdaj vem, zdaj pa res vem! To je bilo, ko sem se pri petindvajsetih, morda šestindvajsetih preselil v Berlin. Spoznal sem te na neko pozno oktobrsko popoldne, ko sem se vračal iz stanovanja Wilfrida Landauerja, ki sem ga vsako sredo poučeval angleščino. Ne spomnim se več dobro, kaj si počel, ko sem te prvič srečal. A si še loščil čevlje pri gospodu Bleiweisu? Spomnim pa se tvojega deškega obraza in najinega prvega pogovora v polomljeni angleščini in nemščini. Grozno mi je žal, da ti takrat niso odobrili, da bi lahko z mano ostal v Angliji. Heinz, pogrešam te!

 Joj, zdi se mi, da sem vse pomešal, čakaj… ampak a se nisva midva prvič ampak res prvič srečala v tistem filmu od Wesa Andersona? Ja, tako je bilo, to pa zdaj res drži. A se spomniš, kako je že bil naslov? Sploh več ne vem, kje smo ga snemali. Bila je zima in bili smo na nekem hribu, morda celo gori. Mene je skoz lulat, ker sem si prehladil mehur, in snemali smo v eni taki veliki graščini, vse je bilo roza, no, vsaj zunanjost. Ti si igral, čakaj, da pomislim, a si bil Monsieur Gustave H., nek butler, ki je seksal z vsemi gosti in gostjami tega hotela? Jaz pa sem bil nek bellboy, ki je naredil čisto čisto vse, kar mu je bilo ukazano. Najraje sem sprejemal tvoje ukaze, tudi ko so kamere že zdavnaj ugasnile.

 Hmm, ampak, če zares dobro premislim, ne… veš, kdaj sva se spoznala, zdaj pa res vem! To je bilo čisto na začetku našega štetja, ko sem prišel malo sčekirat kaj se dogaja na Zemlji, ker mi je bilo v nebesih že rahlo dolgčas. Začel sem tesarit, pa ozdravljat bolne in te fore, ker mi je foter, torej bog (ampak jaz sem bil tudi kao bog, no, ni pomembno) rekel, da naj že nekaj nardim s svojim lajfom in se mi je zdelo to najmanj naporno, kar se na koncu seveda ni izkazalo za resnično. Potem sem zbral par ljudi, ki ste me bili pripravljeni poslušat (kar se zavedam, tudi ni bilo zmeraj najbolj preprosto) in potem smo skupaj začeli razširjati krščanski nauk. Par let smo malo hodli gor pa dol po puščavi, komu kaj povedali, kako boljše živet, malo čilali in pili vino ter se meli fino. Mislil sem, da smo na neki isti valovni in res si mi prirasel k srcu, zaradi tega me je vse, kar se je zgodilo po zadnji večerji, precej presenetilo in tudi prizadelo. Mislim, eno sekundo me zalizuješ, kot da ti gre za življenje (sploh ne vem, od kod je to prišlo, ampak itak sem bil tak pijan, da mi je bilo vseeno) naslednjo pa že visim na faking križu! Judež, to res ni bilo kul! Potem sem itak vstal od mrtvih, samo vseeno, to pač ne nardiš frendom. In ko sem se končal želel pogovoriti s tabo, si se pa še hinrihtal, mislim, resno?!

 Ampak to še ni nič v primerjavi s tem, kaj si mi naredil pred dvema milijardama let. Zdaj se pa res vsega spomnim, tudi najinega prvega srečanja, za katerega bi bilo bolje, da bi bilo tudi zadnje! Po velikem poku sem začela nastajati iz delčkov sončne meglice. S časom sem se začela zmeraj bolj debeliti in postajati nadvse očarljiva. Mojo suho skorjo so prekrili oceani in reke, površje se je dvignilo v gore in se na drugih delih spustilo v seksi doline in kanjone. Prekrila so me drevesa in trate. Začela so me naseljevali tudi prva živa bitja in potem si kar naenkrat prišel ti in vse zjebal! Z vso silo si trčil v moje krhko telesce in povzročil ledeno dobo, zaradi katere je bilo vse moje dosedanje prizadevanje in naprezanje izničeno. Veš, koliko milijard let sem se razvijala in delala na sebi in kar naenkrat postala najgrši planet v celi galaksiji. Še sonce me ni želelo več obsijati! Začelo me je tako neizmerno zebsti in tresti, prekrili so me ledeniki, v meni se je pričela nabirati ledeno mrzla voda. Kar naenkrat sem zaslišala zvoke, na svojem obrazu sem začutila moker jezik. Pritisk v mehurju je zmeraj bolj in bolj naraščal, da sem se naposled prebudil in izpraznil svoje sanje v straniščno školjko.