Nagrada Energheia Slovenija Omemba 2025

Včeraj sem pripravila večerjo. Že zjutraj sem začela z rezanjem čebule in praženjem mletega, da meso ne bi ostalo surovo. V ponev sem vsipala tri žličke aromatizirane morske soli in dve žlički popra. Potem sem lupila korenje in sesekljala bučke, izkoščičila tri velike rdeče paprike in čudovite koščke vrgla v zdaj že precej premajhno ponev. V znanem vonju pražene svežine sem začela pripravljati še bešamel. Čez uro sem iz kropa vzela lističe testenin in jih začela zlagati v steklene posode: bešamel, testenine, bešamel, meso, bešamel, sir, testenine, bešamel, meso, bešamel, sir, testenine, bešamel z umešanimi jajci.

Gledala sem svojo maso in kdo bi si mislil, naredila sem tri lazanje. Gledala sem svoje nepečene lazanje in razmišljala o hitrem planu; eno dam v zmrzovalnik, pol posode lahko pojeva danes in jutri, pojutrišnjem … s kom bi delila to predrago meso?

Dober dan, gospa Rodrigez, kako kaj vreme? sem dvignila telefon in vprašala, čeprav z možem živita le nekaj hiš vstran od naše.

Super smo, gospa Martinez, kmalu bo sončno. Pa pri vas?

Da, da, ne bova nakladali. Poslušajte, soseda, imate plane za popoldne? Uf, ne vem, nova serija na TV-ju … Žive skrivnosti bi me morale čakati … To pa že lahko posnamete. K meni pridite; na lazanjo!

Pripravila sem torej prva dva krožnika na veliko dekorirano mizo z desetimi stoli in se v mizo zastrmela. Previdno sem preračunala, da bo miza zadoščala za osem ljudi, štiri pare. Iz izkušenj sem zdaj že vedela, da morata dva stola vedno ostati prazna. Če bi pri jedi porabili vseh deset stolov, bi se tiščali vsi z več kot štiridesetimi kilogrami, tistih s štiridesitimi kilogrami pa se ne vabi, ker jih vsi sovražijo, ko prejmejo isto velik pogrinjek kot vsi ostali. Vsaj en stol mora ostati tudi za vse fine gospe, ki tako hitro mečejo ostre poglede, če morajo slučajno torbice odložiti na tla. Osem ljudi torej. Najti sem morala še dva para. Včasih sem klicala Tatarinova, a je gospa na prejšnjo večerjo prišla s tako močno šminko, da njene ustnice še danes perem s kozarcev. Vedno je obstajala možnost povabiti Juan-Loréena. Bogata tujca z ekstremno močnim naglasom, ki se imata za mogočno visoko družbo, čeprav niti enkrat nista gostila. Mogoče pa vseeno prineseta buteljko vina, sem si rekla in dvignila slušalko.

Pa dober dan, gospa Juan-Loréen, kako pa pri vas teče dan?

Počakala je trenutek in potem nekoliko nezainteresirano odgovorila.

Dobro, dobro, draga soseda. Še malo pa se bodo razkadili oblaki.

Poslušajte, poslušajte, preprosto nujno je, da danes proti večeru z možem stopita k nam na večerjo. Spet imamo preveč lazanje, v zmrzovalniku pa res primanjkuje prostora.

Lazanja se vedno peče v prevelikih količinah. Zadnjič sem poskusila narediti le dva kosa, zame in gospoda Juan-Loréen, pa preprosto ni obdržala istega okusa. Gospodje se tako radi smejijo, ko za lazanjo spet kupim več kot kilo mesa, a verjemite, vse je z razlogom.

Torej se bosta uglasila?

Seveda, preprosto ne moremo dovoliti, da bi hrano metali stran.

Pripravila sem še ostale pogrinjke, za Juan-Loréene, naju in še en par. Ob enih sem začela peči prvo lazanjo, ker sta bili dve preveliki za najino staro pečico. Odločila sem se, da je bil že čas nesi ven smeti, zunaj pa…

Dober dan, gospa Martinez!

Dober dan tudi vam, gospa Martinez.

Le kaj pa vi pripravljate, da tako lepo diši vse do našega dvorišča? Lazanja se peče trenutno.

Lazanja? Oh, kako dolgo že nisem jedla lazanje. Pa zagotovo uporabljate recept mame Marije …

Takrat sem se že popolnoma zavedala, da bo zadnji par v roku dveh ur težko najti. To je bil edini razlog, da sem svakinjo hitro povabila na večerjo.

Goste pričakujeva, sem rekla. Prosim, oglasita se čez kakšnih šest ur pri nama. A res?

Seveda, seveda, saj smo namreč sosedje.

Odšla sem nazaj v hišo. Strmela sem v lazanjo v pečici. Povabila sem torej vseh šest oseb. Ampak joj, zakaj morata priti prav Martineza, moja preljuba mlada svakinja in njen presneto medel mož. Sama si se poročila v to družino, sem si rekla, sama.

Ob sedmih zvečer sta bili obe lazanji pokriti že stali na mizi. Slekla sem predpasnik in popolnoma prekritemu obrazu dodala najbolj bleščeče uhane. Potem sem sedla na stol najbližje vratom in čakala. Ko sem že petič natančno pregledala strop, sta pozvonila gospod in gospa Rodrigez.

Pozdravljena, le vstopita, vstopita noter, sem odprla vhodna vrata.

Oh, hvala, draga soseda, je najprej vstopila gospa in že gledala po prostoru.

Povejte, a imam kam za odložiti svojo torbico? Nova je, še brez praske.

Stol je na robu jedilnice, tja jo lahko odložite.

Popolno, se je nasmehnila.

Sedla sta na desni rob mize. Gospa Rodrigez je na stol ob robu jedilnice položila torbico in stol privlekla bližje sebi (da torbice ne bi kdo ukradel, seveda). Jaz sem spet sedla na stol najbližje vratom, da bi lahko pričakale še ostale goste.

Lepo od vas, da ste nas povabili, gospa Martinez, je začela gospa Rodrigez. Lepo, da sta prišla.

Nas bo veliko?

Osem skupaj z nama, sem rekla in pokazala na pogrinjke. Ste imeli potem lepše vreme?

Čudovito, še sonce se je razkrilo. Pa pri vas? Tudi, tudi, prav magično popoldne je nastalo.

Med tem burnim pogovorom je pozvonilo. Pred vrati sta stala Juan-Loréena. Odprla sem jima vrata, se prijetno nasmehnila, ko sem z roko nakazala, naj vstopita.

Pozdravljena, gospa Martinez, kako lepo, da ste naju povabili.

Seveda, draga soseda, sem odgovorila in že začela ogledovati steklenico vino v roki gospe. Hitro sem se spomnila, da sem prav to steklenico še včeraj opazila v naši mali trgovini na koncu ulice. Bilo je najcenejše, kvaliteta samo za v omake in golaž.

Izvolite, soseda, le ena malenkost, mi je vino potisnila v roke in se rahlo presladko nasmehnila.

Hvala, draga. Se opravičujem, da sprašujem, ampak a ste kupili to rdeče v naši Metki?

Oh, ne vem … Dragi, bi vedel? Juan-Loréena sta se spogledala in skomignila brez odgovora.

Aha, zanimivo, sem pomislila in nesla steklenico v hladilnik. Juan-Loréena sta sledila do mize in se usedla na isto stran kot Rodrigeza, tako da so vsi gledali skozi okno proti cesti. Še preden sem sedla, je zazvonil telefon.

Prosim? sem dvignila slušalko nekoliko presenečena.

Lora, a že kuhaš? Delo mi še ostaja v pisarni, ne pridem še kmalu … Gospod Martinez, v jedilnici imava goste, večerjo sem pripravila.

A spet si vabila? Ah, čudovito … No, mene ne bo, ne čakajte me.

Še preden sem uspela odgovoriti, je prekinil telefon in v mojih ušesih je zadonelo. Naenkrat je najinim gostov ponudil še ogromno možnih vprašanj, sem pomislila. Nadela sem si še bolj rožnat nasmeh in sedla na svoj stol.

Kako kaj vaši dnevi, gospa Martinez? je začel gospod Juan-Loréen.

Čudovito, res. Včeraj sem odšla na sprehod pa po nakupih, danes sem spekla lazanje. Vse gre po načrtih, sem odgovorila.

Lepo slišati. Pa še sonce smo imeli danes, je nadaljeval.

A sonce ste imeli? Pri nas je tudi posijalo, ampak komaj po drugi uri. Prav magično toplo je bilo popoldne, je v pogovor vskočila gospa Rodrigez.

Da, da, tudi pri nas isto, se je že smejala gospa Juan-Loréen.

Povejte, draga soseda, kje pa imate moža, me je potem pogledal gospod Rodrigez.

Pride, pride kmalu. Polne roke dela ima. Saj veste pisarna, pa dolžnosti firme, da sploh ne začnem razlagati, kako zamujajo vse pošiljke.

Pa res je deloven, gospod Martinez, je pokimala gospa Rodrigez.

Res, res, sem odgovorila in pogledala na uro. Moja preljuba svakinja in svak sta zamujala že več kot uro.

No, gostje, kaj pravite, če bi začeli z jedjo? sem pogledala čez mizo.

Oh soseda, ne bi smeli, saj sploh še ni vseh pri mizi, se je oglasila gospa Juan-Loréen.

Martineza zagotovo ne bi motilo, če bi začeli brez njiju, saj prideta kmalu, sem ugovarjala.

Potem pa ju počakajmo, mi je pomežiknila gospa Juan-Loréen.

Čutila sem, kako moja koncentracija bledi, ko sta gospe pri mizi spet začeli govoriti.

Sem opazila, da imate novo torbico, gospa Rodrigez.

Res jo imam, gospa Juan-Loréen. Zelo kvalitetno, direktno s centra Milana. A niso vse! se je začela smejati gospa Juan-Loréen.

Sedela sem ob mizi in gledala, kako se sosedi zdaj že tri minute le smejita, medtem ko gospoda v tišini opazujeta vsak svoj kozarec vode. Vstala sem in iz hladilnika vzela novo slabše vino.

Vino, kdorkoli?

Nasmehnila sem se in previdno nalila deci v vsak vinski kozarec. Potem sem buteljko odložila na pult in tam počakala zadnje goste. Čez deset minut sta končno pozvonila Martineza.

Dober večer, soseda, se opravičujem za zamudo, pozabila sva na čas, je pozdravila gospa Martinez.

Sploh ni problema, samo vstopita, prosim, sem na široko odprla vrata.

No, saj sploh nisva tako pozna, mojega brata še zagotovo ni … če sploh pride, je zdaj odgovoril gospod Martinez.

Gospod Martinez pride kmalu, sem rekla in zaprla vhodna vrata. Pa ste prepričani?

Da, kmalu bo tukaj.

Če jaz poznam svojega brata … Gospod Martinez me je pogledal naravnost v oči in potem posmehljivo nadaljeval. A je rekel, da ima veliko “dela”?

Poslušajte sosed, kdaj in če moj mož pride na večerjo, je popolnoma njegova odločitev. Jaz ga ne bom silila, če ga želite vi, prosim izvolite. Zdaj pa … lazanja se že hladi, sem rekla nekoliko preglasno in odkorakala proti mizi.

Z nožem v desni roki in mizi, polni gostov, sem zadihala in odkrila lazanji. V tišini sem ju razrezala, vsako na osem enakih kosov. Potem sem vzela njihove krožnike in vsakemu naložila kos.

Sosedje, hvala, da ste prišli. Za vas danes končno lazanja.

Čudovito barvo je dobila, je komentirala gospa Rodrigez, preden so pričeli jesti.

Prav lepo je začinjena, a čutim papriko? je že po enem grižljaju rekla gospa Martinez.

Res je, sveže rdeče paprike sem pražila, sem odgovorila.

Popolno sveža je lazanja, hvala soseda, je nadaljeval gospod Rodrigez. Hvala, sem rekla že bolj pomirjeno.

Veliko okusa ima, koliko soli ste dodali masi? je potem vprašala gospa Juan-Loréen.

Tri žličke točno.

Zanimivo, jaz dodam le dve.

Da, res zanimivo, sem še odgovorila.

Potem so jedli in se rahlo preveč smejali. Že sem planirala, kako bom kuhinjo in jedilnico najhitreje počistila, ko je nekaj glasno zaškripalo. Gospa Juan-Loréen je v usta porinila prevelik košček lazanje. Gledala sem jo, ko se je naenkrat začela daviti. Najprej je samo pokašljevala, tako tiho, skoraj diskretno. Postala je vse bolj rdeča, kot bi od svoje hiše do najine pretekla. Vsaj dve minuti je kašljala, preden jo je gospa Rodrigez odločno začela trepljati po hrbtu. Tako dolgo jo je trepljala, dokler gospa Juan-Loréen ni končno prišla do zraka. Trikrat je izdihnila in naredila požirek vina. Počasi je prišla k čisti zavesti ter s široko razširjenimi očmi pogledala vame.

Gospa Martinez, le kaj je bil ta oster delček v lazanji? Moj poročni prstan, draga soseda. Pojedli ste ga.