Dobitnik nagrade Energheia Slovenia za leto 2025

Gladina postane vode v motnem kozarcu se je nevarno bližala robu. Naklonski kot se je razpiral kakor usta lačne ribe, ki hoče vase posrkati ves ocean. Potreben je bil zgolj zadnji udarec in popolnega ravnotežja je bilo konec. Razpadajoče kaplje so se razkropile po hrapavi leseni podlagi, nekaj se jih je ujelo na rumenkaste liste črne knjižice. Ostale so druga za drugo drsele v svojo pozabo v obliki starinske preproge. Nekdo je zagodrnjal. Žuljaste roke so se stegnile proti zmočeni črnini. Nekajkrat so stresle in svoj zaklad podržale pred zakrivljenim pordelim nosom. Goste obrvi, znamenje pomanjkanja brivske pene in brige, so se staknile v nakremženi krivulji, oči, skrite pod njimi, so s svojim pikolovskim pogledom premerile škodo in določile, da nimajo razloga za nerganje. Še vseeno pa so suhe ustnice izpustile tih dih, posledico neskončnega prenašanja krivice in zaničevanja.

Mož se je zravnal v svoji utesnjeni kabini in se ozrl po razmetanih pripomočkih. Nekje v kotu je pustil svoja očala, nujno jih je potreboval, moral jih bo najti. Še enkrat mora pregledati enačbo – v resnici mora preveriti vsako številko, ko bi vsaj našel tisti presneti kalkulator. Resda so rdeče črke, ki so izražale njegovo lastnino, že precej zbledele zaradi dolgoletne uporabe, toda številke so se vsakič znova pojavljale v pravilnem vrstnem redu. Lahko bi vstal. Vendar ga je neka misel pridržala v zgrbančenem položaju s povešeno sivečo glavo. Še eno leto.

Z glasnim treskom je na pol izpraznjen kozarec odletel po tleh, sledila sta mu beležnica in mož. Njegova šibka kolena so komaj preživela padec. Nihajoča soba se je po žarečem blisku in prodornem bobnenju pomirila, kozarec se je skotalil nekam pod posteljo. Nekaj porumenelih listov je ob sunku poletelo v zrak in se razkropilo po razmetani kabini. Mož jih je hlastno grabil, ne da bi se zmenil za stare cunje nametane vse naokrog. Njegov pogled se je ustavil na popraskanem steklu majhnega kroglastega okna. Vijaki so bili razporejeni v neenakomernih intervalih, kar mu je vsakokrat privzdignilo pritisk. Priletela je prva debela kaplja in zadela svojo okroglo tarčo naravnost v sredo. Sledila ji je še ena … nato še ena in še ena … Kmalu so ustvarjale tesnobno vzdušje približujoče se ure. Voda je naraščala. Čas se je bližal.

Moža je stisnilo v grlu, po dolgih letih je občutil strah. Pogoltnil je debel suh cmok in se skobacal na noge. Sklepi njegove nenadne odločitve niso dobro sprejeli, moral se je nasloniti na sumljivo lepljivo steno. Bolj kot edine trdne površine v majavi kabini se je držal črne knjižice, dokaza življenjskega dela in truda moža brez prihodnosti. Nastopil je čas. Moral je pozabiti na očala in kalkulator, treba je bilo izkoristiti deročo vodo.

Poskakujoče si je obul luknjaste škornje in planil proti tesno zapahnjeni skrinji. V rjasto ključavnico je brez težav potisnil ključ, kakor da bi še drobni zobniki nestrpno pričakovali plod njegovega krvavega pota. Pokrov je skoraj odneslo s tečajev, s topim odmevom je obstal na rdečkasti preprogi. Skupek žic, vijakov in lučk je ostal nespremenjen, tak kakor na suhem. Mož si je oddahnil, če bi zraven spustil katerokoli od tistih umazanih smrkastih rok, ki niso mogle doumeti vrednosti te kovinske zmešnjave, bi jo zagotovo že našel v vsaj dveh delih. Toda zdaj jih ni bilo več. Ostale so v plesnivi učilnici na koncu hodnika v drugem nadstropju, ki ni imela dobro tesnjenih oken. Čeprav mu je razum prigovarjal, naj še enkrat preveri vnesene simbole, mu je srce ukazovalo nasprotno. Pograbil je napravo in si poveznil na glavo ponošen rumen klobuk.

Ko je stopil na svež zrak, ga je nesramno pozdravil orkanski veter, z glave mu je frcnil klobuček, da je bilo vsakršno upiranje zaman. Še tesneje se je oklenil naprave. Ta je kakor majhen psiček sikala v lastnikovem prijemu, čutila je namreč bližino nadnaravne energije. Pot do kljuna ladje je bila majava in nezanesljiva, na vsakem koraku je moža zadel plaz slane vode. A vztrajno je stopal naprej. Hlastno se je oprijel rjaveče ograje, ki ni dajala pravšnjega zagotovila za varnost, in se posvetil napravi.

Morje je bilo sama šiba božja. Poleti te je omamno vabilo na svoje obrobje, na mehko zrnasto posteljo, popackano s sladoledom in sončno kremo. Ko pa je jesenski veter zapihal in odpihnil svobodo poletnega sonca, je hlastno pljusknilo in s sabo potegnilo vsakršni ostanek tistega toplega sonca in nedolžnosti. Mož mu je zato sodil. Po dolgoletnem tehtnemu premisleku je presodil, da mora morje goreti. Ne samo goreti, zgoreti – ostati ne sme nič razen pooglenih mrtvih rib in kupčkov ožgane soli. Ostanke bodo morali nato pomesti v veliko medeninasto žaro in jo zagrebsti globoko v mrzlo zemljo. Mesto bodo označili z majhnim nepomembnim kamnom, le da črne črke ne bodo izpisale LJUBEČ MOŽ IN OČE, temveč GOREČ LJUBIMEC IN HLADNOKRVNI MORILEC. Morje je požrešno, ni mu dovolj en stvarnik, vzeti mora še enega. Seveda so za hrabre mornarje in kapitana, očeta mladega gojenca najimenitnejše akademije naravoznanstva, ki si je vdovela žena ni mogla privoščiti, priredili primerne ceremonije. Počastila jih je celotna država z molkom in črnino na vsakem koraku, a bledi pitani obrazi oblečeni v drage frake mrtvega kapitana niso potegnili iz morskih globin. Zato mora morje goreti. In ne bo imelo nagrobnika. Nihče se ga ne bo spominjal.

Ponovno je goreča svetloba razjasnila hrumečega sovražnika, moža je prevevala nadnaravna odločnost, ki je bila skrita v srcu vse odkar je kot deček stal v črnih nogavicah in čevljih pred majhnim kamnom. Vsak trenutek njegovega hrepenenja ga je kakor rdeča nit iz Knososa vodil na kljun te stare barke v najhujši nevihti. Mrzlično je obračal gumbe in pritiskal na majave izbokline. Naprava je iz sekunde v sekundo bolj brnela, v zraku je bilo moč čutiti njeno energijo.

V viharju se je razširil kovinski vonj. Glasno je zagrmelo. Mož ni bil še nikdar v življenju tako odločen. Tresoč kazalec je z vso silo potisnil v rdečo okroglino. Po prostoru je odmeval glušeč pok. Na obrazu se je prvič v povprečnem in nezanimivem življenju pojavil blažen nasmeh. Sive stene je zaobjela svetloba

Ob spremljavi siren so šepetali bleščeči se fotoaparati. Možje v plaščih so ravnodušno premikali svinčnik po drobnih beležnicah. Ob kadi so našli razmočeno knjižico, začudoma je bližnji ogenj ni pogubil. Zoglenela roka jo je tik pred vrhuncem svojega življenja stisnila med nohti, kakor da bi bila sveta. Vse po mračni kleti so se vili kabli, zdaj neuporabni zaradi staljenih koncev.

Tiskane črke so zapisale, da je mož živel povprečno življenje. V mladosti je izgubil očeta. Bil je profesor fizike na neki zakotni šoli. Vsega je imel dovolj. Zato se je usedel v kad in priključil tok.

Nekdo je vprašal: »Morje bo gorelo? Kako pa bi zakuril vodo, blaznež?«

Toda navaden človek še ne razume, da na vsakem grobu drobni koščki morja plamtijo po pordelih licih osamljenih ljudi. Tako bo tudi morje nekoč gorelo.