Spoved poslednjega solipsista, Primož Vidovič

Zakaj neki je Jean Brunel umoril madame Julie du Deffand? Z madame, ki je bila njegova stanodajalka, je bil v dobrih platonskih odnosih. Ko so ga spodili iz njegovega prejšnjega stanovanja, ker niso hoteli imeti opraviti z radikalci, ga je mme. du Deffand sprejela prijazno, saj je sama trpela histerijo in ji je dobro dela človeška bližina, zdaj ko po nekih aferah v javnost več ni mogla zahajati. Če bi m. Brunel ne bil impotenten, mme. du Deffand pa sifilitična, bi se par nemara še erotično zbližal; znanci vendarle trdijo, da česa več od prijateljstva nista imela, da sta drug drugemu pomagala broditi skozi svoje nevroze in da je njun odnos bil topel. Temu vsled jih je vse toliko bolj presenetilo, da ne rečemo, kakor je danes modno, šokiralo, ko je m. Brunel sosede povabil na čaj in so v stanovanju zagledali s stropa visečo mme. du Deffand, nakar jih je prosil, “če bi bili tako dobri, da pozovejo žendarmerijo.”

  1. Brunela so pridržali. Ako ne bi imel imena, bi ga nemudoma obesili, ker pa je bil sovražnik klerikalcev in ljubitelj buržujske klike ter tudi nekaterih plemiških družin, je vse mesto završalo od govoric in špekulacij, da so nazadnje bili žendarmi prisiljeni, da ustanovijo inšpekcijsko enoto, ki bi zadevi prišla do dna. Zakaj je torej m. Brunel storil konec mme. du Deffand?

Resnici na ljubo za njega ne bi nikdar izvedel, če ne bi v tretji številki šestindvajsetega letnika Filozofskega vestnika prebral članka nekega B. M. Govoril je o “egoistični metafiziki”, katere pristaš naj bi neki m. Brunel bil. Njegove ideje so me tako prevzele, da sem si zadal izvedeti kaj več o tem skrivnostnem filozofu, in še toliko bolj, ko sem v fusnoti prebral, da je m. Brunel umoril slovito mme. du Deffand — z njenimi sentimentalnimi romani sem se namreč profesionalno ukvarjal; dotlej se je verjelo, da je mme. po živčnem zlomu storila samomor. Toda o m. Brunelu je bilo v bližnjih knjižnicah nemogoče karkoli izvedeti.

Prve podatke sem našel šele v pariških arhivih. Začeti je treba pri njegovem otroštvu, ki ni bilo lepo. Oče je bil pijan slabič, mati kastrirajoča histeričarka z bolestnimi higienskimi kompulzijami. Oče se je ustrelil, mater pa so kmalu zatem, ko je malega Jeana z žerjavico udarila po glavi (zaradi česar je m. Brunel vse življenje nosil tisto nočno pokrivalo, podobno turbanu), zaprli v norišnico. Jeana in njegove sorojence (domnevno so bili otroci trije) so dali v sirotišnico, njega, ki je izkazoval akademsko nadarjenost, pa nato v jezuitsko šolo. Iz čiste radovednosti sem preveril dokumente tam in zasledil poročilo, iz katerega sem izvedel, da je nek menih učence njegovega razreda spolno zlorabljal. To se pravi, da je m. Brunel na hibe, po katerih je zaslovel, bil takorekoč obsojen. V njegovem spričevalu je že predstojnik zapisal, da je “sicer akademsko nadpovprečen, da pa kaže znake umske in telesne bolezni. M. Brunel je nagnjen k čustvenim nihanjem, nezgovornosti, božjastnemu trzanju in vidi in sliši stvari, ki jih ni. Oče L. po temeljitem izpraševanju, tudi s flagelacijo, ni našel trdnih znakov demonične posedovanosti.”

Vemo, da se je po maturi m. Brunel začel udejstvovati kot pravnik, vendar je pravo kmalu pustil in se zapletel s francoskimi philosophi, ki jim je pomagal pri Enciklopediji. Moje raziskave so se zapletale. Poiskal sem stanovanje, v katerem se je pred dvesto leti zgodil zločin, na ulici la Rossieurs. Novi lastniki, ki so zdaj tam imeli kavarno, so povedali, da so vse stvari iz prastarega stanovanja, ki so ga kupili, prodali nekemu starinarju. Starostnega gospoda sem izsledil in, kakor po božji milosti, našel ostanke Brunelovega dnevnika. Zdaj se je lahko moje biografsko delo zares začelo.

V dnevniškem zapisu 15. aprila 1745 sem tako bral, kolikor sem mogel razvozlati Brunelovo starinsko pisavo, da ga “cele dneve zasledujejo, ker jim [?] ni všeč moje protimonarhistično pisanje.” Čez nekaj dni m. Brunela vržejo iz stanovanja, preseli se k mme. du Deffand, “katere nežna narava je pravi balzam za moj nemiren um. Ob njej glasovi potihnejo, prikazni se skrijejo, na mojo dušo leže blaženost. […] Revice več noče nihče pogledati, ker […], zato imava veliko […]” Z mme. sta si ustvarila nekakšno zavetje in se s prijateljstvom obvarovala trpljenja.

A že 25. maja se stvari zaostrijo. Brunelu svet začne razpadati: “Spet se je v meni odprla tista praznina, od katere sem mislil, da sva se z mme. du Deffand poslovila. [..] Strašnje sanje sem imel, mme. du Deffand je visela s stropa, jaz pa sem v rokah držal vrv! — Znova haluciniram.” Piše, da začenja dvomiti v zunanji svet, ki je vse bolj grozljiv in poln anomalij, da je “morda imel škof Berkeley prav — ves svet je proizvod mojega uma, moj um pa je bolesten.” Konec junija se začnejo intenzivirati samomorilne misli. Njegova logika je bila takšna: če je on ustvaril ves svet, ta svet pa mu povzroča trpljenje, je edina rešitev, da se umori. Julij je namenil načrtovanju svojega samomora. Bal se je, da bi “poznavajoč svojo nerodnost” spodletel, da bi se samo pohabil in še huje živel. Njegova namera je na tej točki bila resna in polagoma je izgotovil zanesljivo metodo.

Potem pa 1. avgusta velik naslov “VELIKA ZMOTA” in spodaj v krčeviti pisavi: “Svet obstaja. Jaz ne obstajam.” Od solipsizma, tj. prepričanja, da obstaja samo on, vse stvari pa so tvorbe njegove duševnosti, je torej prešel k nekakšnemu kontrasolipsizmu. Misliti je začenjal, da je pravzaprav on samo privid nekega drugega človeka, da je njegov obstoj potemtakem vezan na tega človeka. In če je to veljalo, ni mogel umreti, kajti nastajal bo tako dolgo, kakor dolgo si ga bo njegov stvarnik zamišljal. Še huje: ako se poskusi ubiti, si ga zna stvarnik zamisliti takega, da se naslednjič ubiti sploh več ne bo mogel in da bo v novem “življenju” še bolj trpel!

Te bolne misli sem iz njegovih zapisov izvlekel z mukami. Ne le da je njegova pisava izgubila vso čitljivost jezuitskega obdobja, njegovi stavki velikokrat sploh več niso imeli smisla. Pisal je neko resno misel, potem pa je iznenada zapadel v kracanje in zapisovanje norosti, npr. “kdo je moj stvarnik? stvar stvir stvoro stver stvarnik stvornik” in “st ts tst ts” in tako dalje, kakor da je zapisoval nekakšne zvočne igrice, ki jih je slišal. In včasih je pisal vsebinsko nesmiselne reči, od tega, da “je posilil Lukrecijo”, do tega, da je “razrešil homersko vprašanje”.

V dnevniku sem našel vstavljene sezname imen, ki so bila vsa prečrtana. Predelal je številne svoje znance, ki bi si ga lahko izmislili, a je pri vseh ugotovil, da si ga niso imeli razloga izmisliti. Prav nobenemu ni bil dovolj pomemben. Edino, kar je bilo najbolj dosledna prvina njegovega življenja, je bila mme. du Deffand, njegova “preljuba Julie. Si si me mar ti izmislila, Julie? Sem plod tvoje domišljije? Je tvoj bolestni um tisti, ki je dal bivati mojemu bolestnemu svetu?” Na neki strani si je narisal vzorec, imena, med njimi povezave, puščice, križce. Vmes so bili časopisni izrezki o “aferi neke pariške dame z neimenovanim grofom”. Tedaj me je prešinilo. Spomnil sem se biografskih podatkov iz časa, ko sem preučeval opus mme. du Deffand. V svojih zapiskih sem našel ključni podatek: njenemu prvemu ljubimcu, nekemu grofu, je bilo ime Jean Rondelert, njenemu drugemu, ki je bil poročen in je pozneje umrl za levkemijo, François Brunet. To bi pomenilo, da je bilo ime m. Brunela amalgam ljubimcev njegove stanodajalke; a saj to bi bilo smešno, obstoj tako m. Brunela kot mme. du Deffand je bilo izpričano zgodovinsko dejstvo …

  1. Brunel je s težkim srcem ugotovil, da mora mme. du Deffand umreti, če hoče on končati svoje trpljenje in razbliniti ta trpljenja ter prikazni poln svet, da bi končno našel mir. Neposredno umoriti je seveda ni mogel, ker je bil samo privid. Njen privid sebe je moral tako pregnesti, da bi ona v resnici storila samomor. “To se pravi — obesiti jo, pri čemer bo Julie v resnici obesila sebe,” je načrtoval. “Julie, oprosti mi, če sem v zmoti. Naj naju Bog združi v onostranstvu, ako sem.” Njegovo trpljenje je moralo biti strašno. Mme. du Deffand mu je bila edina ostala, z drugimi ljudmi na tej točki sploh več ni imel stika.

Od tu naprej lahko zgodbo rekonstruiramo tudi s pomočjo policijskih zapisnikov, pričevanj sosedov itd. Očitno je m. Brunel pomislil na vse. Zavedal se je namreč, da bi se kanil z umorom mme. du Deffand zmotiti, kar bi pomenilo, da je bila pravilna njegova prva, solipsistična intuicija, da je torej obstajal samo on in nihče drug. Če bi to držalo, bi moral umoriti samega sebe, glede tega pa je ugotovil, da si ne more zaupati — lahko bi mu spodletelo, lahko bi si premislil. Zato je bilo treba svet, ki sta mu vladala vzrok in posledica, napraviti tako, da bi svet sam, brez njegove nadaljnje pomoči, izvršil njegovo usmrtitev. Preden je mme. du Deffand zvezal in obesil, je nekega dečka poslal k žendarmom, da jih pozove na ulico la Rossieurs, kjer da se kanijo zbrati neki antimonarhistični radikalci. Potem je sosede povabil na čaj. Ko so sosedje prispeli, je mme. du Deffand na njihovo neprijetno presenečenje že visela. Ko so stekli po žendarme, so jih srečali na stopnišču, in tako so se družno vrnili k m. Brunelu, ki jih je pričakal v katatonični vdanosti. V tem stanju je bil moral zapisati zadnjo vrstico v svojem dnevniku, kajti pisava je bila spet umirjena, kakor da bi se vrnila v njegovo jezuitsko uglajenost: “Kako si me gledala, moja preljuba Julie, s kakšno nemočjo, s kakšno žalostjo … A moral sem storiti, moral sem preveriti svojo tezo. Zdaj vem, da sem si jaz vse izmislil. In zdaj si bom izmislil svoj konec. In v pozabi se bova spet našla.”

  1. Brunel v zaporu, ko je čakal na vislice, ni dobil nobenih obiskov. Njegovi profesionalni kolegi se z njim očitno niso več hoteli povezovati, ker bi njegova norost bržkone škodila njihovemu razsvetljenskemu projektu. Ker je obveljal za norca, so bile oblasti z njim blage. Dovolile so mu brati knjige in mu dostavljale pribor za pisanje. Ravno tedaj naj bi nastala Brunelova slovita Nova metafizika. Knjiga, ki je, kot ugotavlja v M. B. v Filozofskem vestniku, vse prej kot smiselna: zakaj neki bi egoistični metafizik, kakor je Brunel poimenoval svoj solipsizem, napisal knjigo, če pa meni, da vse, kar obstaja, obstaja zgolj v njem, in da drugih bitij torej sploh ni? Za človeka, ki ne verjame v obstoj drugih bitij, je vsak dialog le monolog, vsaka knjiga le dnevnik. Od neslavne Nove metafizike so ostale na žalost samo posredne omembe. Saint-Sauveur v svoji Histoire de solipsisme iz leta 1825 citira njene prve besede, ki so bile: “Homer, c’est moi.” M. Brunel je, tako Sant-Sauveur interpretira, verjel: če je ves svet samo proizvod njegove lastne duševnosti in ni ničesar onkraj njegove duševnosti, potemtakem to pomeni, da so v njem vsebovani vsi dogodki, ljudje in predmeti sveta. V luči tega so smiselnejše njegove zgodnejše izjave, ki sem jih poprej označil za smešne, ko piše, da “ima odgovor na homersko vprašanje”, da “je napisal Eneido” in “posilil Lukrecijo” — potemtakem to niso bile zgolj blodnjave norca, temveč, če vzamemo solipsizem v zakup, teoretično upravičene trditve. Vergila kot neke ločene entitete ni nikoli bilo; on je Vergil, pa Homer, pa Shakespeare in Jezus Kristus.

Zagovornika si ni našel, niti se ni poskusil zagovoriti sam, zato je smrtna obsodba obveljala. Kaj točno se je zgodilo z njegovo Metafiziko potem ko so ga obesili, ne vemo, kakor tudi ne, kako je do nje prišel Saint-Sauveur — vsekakor je po nekih kanalih mogla vstopiti v svet, pa se potem spet razgubiti. Edini človek, ki je z njim pred smrtjo spregovoril, je bil nek abbé Lebourné, vsaj tako beremo v zapisniku obiskov. Klerikalci, ki so uživali ob tej obsodbi krivoverca, so nad ubogega Brunela poslali svojega najbolj fanatičnega spovednika. A tu zgodba postane nenavadno čudna. V gazeti Mercure galant ugotovimo, da so abbéja Lebournéja nekaj tednov po Brunelovi spovedi našli v Seni. Takrat se je smrt pripisalo nesreči, a z znanjem, ki ga imamo danes, ne bi bilo nemogoče sklepati, da je bila povezana s čimerkolim, kar se je zgodilo v Brunelovi spovedi. Kaj neki je Brunel abbéju povedal? Je abbé storil samomor, ker mu je m. Brunel polomil epistemološko kolesje? Čudnosti se tukaj ne ustavijo. Če se malo bolje potrudimo, lahko vidimo, da ni ime abbéja Lebournéja nič drugega kot anagram Brunelovega imena! Če pogledamo v cerkvine arhive v Parizu, pa zapisa o abbéju Lebournéju sploh ne bomo našli … Bomo pa našli v nekem zgodnejšem Brunelovem dnevniškem zapisu črtico o duhovniku, ki je bil kot tretji otrok primoran postati župnik, čeprav je hotel biti vojak. Spolnega nagona ni mogel brzdati, zato se je znašal nad svojimi učenci. Je to isti abbé, ki je mladega Brunela učil praktične anatomije in s tem na njegovi duševnosti pustil globoke sledi? A če je abbé Lebourné bil izmišljen, kdo je potem spovedal Brunela in kdo se je utopil v Seni?

Kar je pa najbolj nenavadno, je to, da ni nobene zabeležbe same usmrtitve m. Brunela. Vse imamo: sodbo, izpraševanja, pričevanja o spovedi, a pri ključnem dogodku, torej obešanju, naenkrat naletimo na molk, na čisto praznino. Je m. Brunel torej bil obešen ali ne? Odgovor se bržkone skriva v njegovi Metafiziki, a slednja je, kot že večkrat omenjeno, izgubljena.

Zdaj ko razmišljam o vseh naključjih in nadrobnostih in nedoslednostih v tej zgodbi, me začenja prežemati nekakšno nelagodje. Zakaj neki bi ravno jaz kot preučevalec mme. du Deffand naletel na Brunela? Zakaj bi tako prikladno našel njegov dnevnik, ki se je po neki veliki sreči prašil v antikvariatu? Zakaj bi s tako brezhibnostjo bil zmožen tolmačiti komaj berljive in shizofrene zapiske, ki navadnemu smrtniku ne bi nič pomenili? In zakaj bi tako močno čutil približevanje zaključka svojega eseja, kakor da bi obenem pomenil konec mojega obstoja? Ideja se zdi nora, a kaj ko sem tudi jaz zgolj Brunelova izmišljotina, ki so ji štete minute? Nekaj krščanskega je na vsem tem. Kakor da se je m. Brunel moral najprej utelesiti v individuum, da je lahko spoznal svojo vsemogočnost in vsevsebovanost. Njegova smrt je kot smrt Kristusa na križu, s katero se je šele začela nova doba, s katero se je človek otresel izvirnega greha — greha individualizma. A kaj je potem z abbéjem Lebournéjem? Spoved je bila spoved s samim seboj; razčiščenje in olajšanje duše; opravljanje s staro vero, s staro zablodo, v vsem tem je simbolika, tudi v tem, da je stara zabloda končala v Seni … In če bi bilo vse to res, kaj sem jaz? Morda njegov apostol, ki bo drugim bitjem s tem pričevanjem sporočil, da niso nič več in nič manj kot m. Brunel. Da smo vsi prav zares eno v njem: vsi smo Homer, vsi smo Vergil, Avgust in Avguštin, Jožef in Lukrecija? Da jim povem, da so razlike med enim in drugim teoretično nesmiselne, in da si mora vsak zase, ne le m. Brunel, reči: Le mond, c’est moi.