Pobiralci čustev, Tanja Spes-Maribor (Slovenia)

_Racconto vincitore Premio Energheia Slovenia 2018

Obračala sem se sem in tja po majhni postelji, ki jo je osvetljevalo dopoldansko sonce. Na veliki postelji je razmetana in poležana ležala posteljnina. Očitno je vstal že zelo zgodaj, saj se je ni držalo veliko toplote. Občudovala sem njegovo potrpežljivost za delo v jutranjih izmenah – zanje si potreboval določeno mero spretnosti in vztrajnosti, ki je sama nisem posedovala. Saj vemo, kakšni so ljudje zjutraj – njihove neizrečene misli kar letijo, sproti hodijo po njih in jih teptajo, da jih sploh ne gre drugače pobrati, kakor da jih luščimo stran s posebnimi lopatami. Ne, res ne bi s tistim kaosom tam zunaj zamenjala občutka, ko se zbudiš in je vse okoli tebe mehko in toplo. Preden odpreš oči, se še malo bolj globoko potegneš pod odejo in dve pregrinjali, da uloviš še zadnje ostanke sanj in glavo obrneš malo bolj levo, da ne čutiš prepiha, ki veje iz starega okna na tvoji desni. Ko se zbudim, sanje ležijo na vzglavniku, zlepijo se mi med lase. Počešem jih stran, vržem jih v koš. Bogve, kje so zdaj in čigave so, ko niso več moje. Če ne bi bilo vsega primestnega trušča zunaj, bi lahko skoraj užival v tišini. Preveriš uro na telefonu. Ni še devet. Nasmehneš se dejstvu, da si se sposoben zbuditi pred budilko in ne boš zamudil v službo. Tvoj nasmeh malo zamre, ko se spomniš tunela podzemne, ki te bo zapeljal stran od modrega oceana v sivi beton mesta. Prekobalila sem se na bok. Čas, da se vstanem in pretegnem telo. Od včerajšnje nočne izmene me je malce bolel spodnji del hrbta. Obrnila sem stran na dnevnem koledarčku, ki mi je zraven datuma povedal tudi lepo misel za začetek dneva. Verjetno edino, ki jo bom našla danes. Do konca stopnic, ki so vodile na levo do dnevne sobe in kuhinje ali naravnost do izhoda iz hiše, sem že pozabila, kaj je pisalo. Tisti, ki je opremljal to hišo, je imel izreden dar za dekoracijo. Vse, kar je stalo ali ni stalo na svojem mestu, je dajalo prostoru pridih udobnosti. Nekatera stanovanja in prostori so zgolj samo to – prazno mesto, kjer živiš, kjer imaš vse, kar potrebuješ in nič več. Spet druga ti ponujajo toplo dobrodošlico, ko se vrneš iz polnih betonskih ulic, obdanih z rdečimi opekami in te napolnijo s toplino. Črne zavese so bile zagrnjene. Skrivale so nas pred radovednimi pogledi mimoidočih z ulice. Na mizi s pisanim prtom je na sredini v ogromni stekleni vazi stal šopek belih in oranžnih lilij. Družbo so mu delali kupi papirjev, več slušalk, prenosni računalniki, nekaj drobtin, prazni ovitki čokoladic in prazna vijolična skodelica s srebrno žličko. Stol je še vedno bil odmaknjen, kot sem ga pustila sredi noči. Na pol odprta usnjena torbica je visela z njega, prav tako odprt nahrbtnik in v njem dvakrat prepognjen list papirja. Kuli je ležal zraven skodelice. Vsakič, ko sem se ponoči iz službe vrnila domov, sem pred spanjem spila čaj. Tisti dodaten čas s premrlimi prsti, ovitimi okoli tople skodelice, mi je omogočil, da sem zbrala svoje misli, preletela dan in sebe od glave do pet. Omogočil mi je, da sem se pomirila. Spotaknila sem se ob sezute športne copate in jih brcnila k oknu pod radiator. Veter je zibal modre, zelene in roza lampijončke, obešene na ograji na notranjem dvorišču. Nekdo je pozabil odpeljati ven rjav smetnjak, ki je bil premajhen za vse smeti, ki so se skrivale pod črnim oklepom plastičnih vrečk. S copati sem se zadrsala po belih ploščicah kuhinje in v čajnik nalila vodo. Medtem, ko sem čakala, da zavre, sem v svojo skodelico vrgla filter črnega čaja, iz hladilnika vzela mleko, v drugo skodelico nasipala kosmiče in jih premešala z grškim jogurtom okusa slane karamele. Ko je bil čaj nared, sem se usedla na odmaknjen stol in iz nahrbtnika vzela preložen list papirja, popisan s črno poševno pisavo. Prebrala sem stran in po nekaj prespanih urah se je zdelo manj strašljivo. Včasih pridem domov s polno košaro, a s praznim srcem. Včeraj je bila ena tistih noči – ko so se moji upi sesuli, ampak zdaj, ob svetlobi dneva so se še čisto drobno in narahlo svetlikali. Ne bom jih še pokopala. Samo odrinila sem jih nekam stran k tistim drobtinam na mizi, ki jih bom kasneje pobrisala v koš. Pogled mi zdrsne na zmečkan list papirja pod računalnikom. Radovedni prsti ga razprejo in poravnajo. Življenjepis. Sama pri sebi se nasmehnem. Tudi on še ni obupal – še vedno se prijavlja na Oddelek za zavržene ideje. Očitno se je želel osredotočiti na posameznike in ne na ves kaos, povezan z medosebnimi interakcijami. Razmišljam o  razsežnostih njegove ambicioznosti. Zakaj se jaz ne potrudim za napredovanje? Ura zapiska in me vrne v sedanjost – čas je, da se odpravim na delo. Odidem nazaj v sobo, se oblečem in po kratkem premisleku na vrh majice povlečem še roza pulover. »Ta barva ti odlično pristaja,« mi je tedne nazaj rekla neznanka v trgovini. Prezirljivo sem prhnila. Tam, kjer delam, barve ne obstajajo zares. Niti črne niti bele, samo sivine. S postelje poberem še rdečo kapo in z omare zagrabim majhne uhane ter se odpravim na zadnji obisk kopalnice pred odhodom. Kapo odložim na polico in se dovolj odsotno posvetim uhanom, da mi eden pade v odtok. Za trenutek zgroženo gledam v umivalnik, medtem ko počasi dojemam, da ne morem več dobiti nazaj enega od roza uhanov v obliki vrtnice, ki je tvoril moj najljubši par. Vedno sem bila tista oseba, ki je sukala oči ob objavah v časopisih, ki so po zabavah oglašale: »Tukaj in tukaj sem izgubil/a svojo najljubšo zapestnico/verižico/prstan/jopico/katerokoli stvar.« Moja prva misel je vedno bila: »Kako lahko izgubiš nekaj svojega najljubšega?!« No, izvedela sem, kako – z lahkoto. Opomnila sem se, da so zgolj stvari in da je navezanost na minljivost tako in tako zaman in se lahko učim iz tega. Cop-hop po stopnicah, kjer pograbim svojo delovno uniformo – dolg siv plašč s kapuco. Siva senca med sivimi obrazi, neopazna. Na poti do tunela podzemne lovim še zadnje sončne žarke in razkošne razglede ne pisane čolničke, udobno plavajoče na reki in pisane smeti, ki so jih kot nezaželene misli, ki so jih vrgli ven iz svoje palube, obdajale povsod naokrog. Preden se odpravim po strmih tekočih stopnicah navzdol, vdihnem svež zrak. Poiščem svojo temno sivo linijo in počakam, da vlak pripelje mimo. Kapuco si potegnem globoko na obraz in opazujem obraze okrog sebe. Zamišljene, prilepljene na okna, kot da lahko vidijo karkoli drugega kot sive stene, in na ekrane – na vse, samo drug na drugega ne. Trajalo je točno 27 minut, da sem prispela do mesta, kjer ljudje že dolgo časa namesto odnosov gradijo stavbe. Vsak dan jih je bilo več. Sivi beton se razliva tam, kjer je nekdaj zelenela trava. Kjer so nekdaj rasli gozdovi, zdaj samevajo drevesa ali se raztezajo travniki, ki čakajo, da posivijo. Na hribih, ki so se včasih zdeli kot zeleni zid, rastejo nove hiše. Nekdaj vasi se spreminjajo v mala mesta. In mesta se spreminjajo v beton, v nič drugega kot sivo zavetje sivim ljudem. Predstavljajo dom tisočim ljudem, ki ne premorejo pogleda okrog sebe, temveč buljijo v ekrane, polne dražljajev v svojih rokah. Če bi se kdaj ozrli, bi želeli oditi. Če bi se kdaj ozrli in resnično videli okoli sebe, ne bi bili sivi. Ampak ljudem ni mar. Ljudje raje hodijo mimo, kot da bi se ustavili, ozrli in spregledali. Hitijo, kot da bi lahko prehiteli čas. Iščejo čim več odprtih vrat, čim več možnosti, čim več vsega, kar bi jih obogatilo od zunaj, ker so od znotraj tako revni. Vse te zgradbe, ki rasejo, vsi ti produkti, ki jih kupujejo, vse to so le opeke, ki iz dneva v dan večajo ograje okoli njih. Gradijo si kletke, misleč, da so svobodni. »Ljudje že dolgo dolgo časa namesto odnosov gradijo stavbe.« Premlevala sem enostaven izrek, ki smo ga za takšne ljudi uporabljali mi, ki smo še živeli na sončni strani in ga obračala po različnih koncih jezika, med zobmi, kot zobno nitko sem in tja, kot da bom ugotovila kaj novega. Iz misli me je predramila črna aktovka, ki me je močno zadela v levo stegno. Ni bilo opravičila. Ni me videl, ni me čutil. Skomignila sem z rameni. Konec koncev sem zaradi njih zaposlena, kjer sem. Z rokami v žepih sem naredila tistih nekaj korakov s postaje do dvigala. Vstopila sem, skenirala svojo identifikacijsko kartico, na čitalec za prstne odtise prislonila mezinec in ko se je prižgala zelena luč, pritisnila na -6 ter se mimo oddelkov, ki so se ukvarjali z ljudmi kot posamezniki, Oddelka za lažne spomine in nefunkcionalne pristranosti, Oddelka za globlje fantazije, Oddelka za preteklost, Oddelka za hrepenenja in Oddelka za sanje zapeljala do pisarn svojega oddelka. Prijazen robotski glas je ob razmikanju sivih drsnih vrat napovedal »Oddelek za neizrečenosti, nivo 6, prosim, izstopite.« Zrak je bil hladen, kljub lučem je vladalo temno in turobno vzdušje. Bežno sem pokimala ostalim zaposlenim, ki sem jih srečevala na poti do svoje omarice. Vtipkala sem šestmestno kodo in ko so se vratca odprla, iz omare vzela sivo košaro. Obrnila sem se in se s celim telesom naslonila na vratca, tako da so ob zaprtju zaškrtala. »Kolikokrat smo ti že povedali, da s tem kršiš pravila?« Strogo me je pogledal, mi kapuco potegnil iz glave in se široko nasmehnil. Boksnila sem ga v ramo. »Kako kaže danes?« Njegov nasmeh je z globokim izdihom zasenčila resnoba. »Srečna si lahko, da nisi bila na jutranji izmeni. Roke me bolijo, toliko sem nabral.« S pogledom je potoval po ostalih obrazih v pisarni, ki so se elegantno in učinkovito gibali naokrog. »Kot vsi drugi.« Prijela sem ga za boke in ga potisnila predse ter ga s hrbtom obrnila proti sebi. Pričela sem mu masirati vrat. »Nisi pozna?« »Zavlačujem.« »Hrani si moč v rokah. Svet tam zunaj čaka.« Nasmehnila sem se in ga objela. Samo malce človeške topline, preden se podam ven, v hlad. »Je bilo kaj sortiranja?« Zasmejal se je. »Ne boš izgubila upanja, kajne?« Obrnil se je k meni in se sočutno nasmehnil. Njegove temno modre oči so bile popoln kontrast zlati barvi, ki je obrobljala njegove oči in se odbijala na njegovih pegah. Sončni vzhod oceana. »Okej, moja izmena se začenja!« sem naznanila z lažno vzhičenostjo in se odpravila nazaj do dvigala. Kapuco sem si popravila nazaj na obraz, pritisnila +6, izstopila iz dvigala in se pričela sprehajati med ljudmi. Medtem ko so z nedoumljivo hitrostjo hiteli okrog mene, sem za njimi pobirala ostanke misli in čustev, ki si jih niso izrekli. Sita sem bila pobiranja po cestah, kjer so naokrog ležale same zmedene misli, nedokončani stavki, enolične skrbi, komplimenti. »Imaš lep nasmeh.« »Hvala, cenim, da si si vzel čas.« »Pogrešala te bom.« »Veliko mi pomeniš.« »Všeč so mi tvoji čevlji.« »Verjamem, da zmoreš.« »Hvala, ker mi stojiš ob strani.« Lepa vsebina, a obdana z nekim čudnim podtonom sramu, zaradi česar sem jih morala vreči med negativne delce. Ti stavki nikoli niso našli svojega naslovnika. Letališča, železniške in avtobusne postaje so bile najhujše, teh sem se vedno izogibala. Prav tako nisem marala nočnih izmen. Te so bile še posebej uničujoče – tišina napolnjena s posebnim obupom, praznimi upanji, razbitimi srci. Danes so na pločnikih ležali anksioznost, dvomi, živčnost, strah, nejevolja, nestrpnost, zmeda, pomešane z izpušnimi plini hitrih avtomobilov. Dosti neizkazane ljubezni. Skakljala sem po kolesarski stezi in se spretno umikala kolesarjem ter tu in tam pobrala vidne ostanke. Nato sem jo zagledala. Raztezala se je po celotnem pritličju strahovito visoke steklene stolpnice. Luksuzna restavracija. Ja, danes bi lahko temeljito počistila kakšen zaprt prostor, odprti so kakor nočna mora – ostankov nikoli ne zmanjka in če se kdaj slučajno malce izgubim in zatavam v enako ulico, ki sem jo prehodila že nekaj ur nazaj, se po količini ostankov zdi, kot da tam sploh nisem bila. Zdi se kot Sizifovo delo. Skozi stekla sem gledala ljudi, ki so v uradnih oblekah sedeli drug nasproti drugega, z vzravnano držo, narejenimi obrazi, med njimi pa tulipan z zelenim steblom in rožnatim cvetom. Sol in poper, kakor da jim sladkor sploh ne manjka. Umetelno izdelani kozarci, napolnjeni z najboljšim vinom in srebrn pribor. Zanimalo me je, kaj ljudje mečejo stran tam. V svojo uro sem vtipkala čas, ime zgradbe, ime ulice in potrdila koordinate. Tako se je na skupnem zemljevidu lokacija obarvala zeleno, kar je pomenilo, da jo lahko ostali čistilci mirne duše spregledajo. Previdno sem prečkala cesto, prislonila roko na kljuko in vstopila.

Moja ušesa je napolnila nežna klavirska glasba. »Kaj je narobe s temi ljudmi, da tako mirno sedijo in ne plešejo?« sem zamrmrala sama pri sebi. Po ritmu sem se nežno odpravila do prve mize. Par srednjih let, ne morem ugotoviti, ali sta samo poslovna partnerja ali se med njima plete kaj več. Prijazno se smejita drug drugemu. Stojim ob mizi in ju nekaj časa samo opazujem, gledam levo, gledam desno, njune besede se izgubljajo v daljavi. Na tleh ob nogah brcata stran svoje pomisleke in neprepričanosti vase. Približno enako jih imata vsak na svoji strani. Ko sem pričela delati, so se v pisarni širile govorice, da jih je pri ženskah več, zaradi družbenega pritiska, vendar sem kmalu ugotovila, da manjvrednostni kompleksi niso spolno pogojeni. Počepnem in z obema rokama zajamem vsa čustva in misli, ki sta si jih namesto v obraz vrgla na tla in jih dam v košaro. Robovi nekaterih so tako ostri, da se skoraj porežem. Vstanem in grem za drugo mizo. Drug par. Izgleda, kot da sta na hitri malici med odmorom za službo. Na njegovem plašču najdem »Rad bi te povabil ven, pa me je strah, da boš odklonila« in na njeni kapuci visi »Rada bi te povabila ven, pa me je strah, da boš odklonil.« Nasmehnem se. Zrcalni misli. Če bi si ju povedala na glas, bi celo obstajala možnost, da se bi imela skupaj neznansko lepo. Oh, ti nevedneži. Skrivajo se drug pred drugim, kot da bi jih to lahko zavarovalo pred bolečino. Včasih bi bila najraje zakričala na glas, naj bodo iskreni, naj tvegajo, naj si dovolijo čutiti. Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli so čutiti samo in zgolj tista pozitivna in lepa čustva, vse ostalo pa pokopati, biti odporni nanje. Kdaj bodo ugotovili, da če si ne dovoliš čutiti negativnih čustev, ne moreš v polnosti čutiti niti pozitivnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.

Zgodba se je ponavljala od mize do mize, košara se je polnila. Nato sem jo zagledala. Za mizo je sedela sama, naslonjena nazaj na stol, žvečila pisalo in premlevala nekaj, kar so njene oči spremljale na ekranu prenosnega računalnika. Na pol popita bela kava s popolnoma mirno gladino je v gladki beli skodelici počivala ob odprtem zvezku. Njeno mizo sem obkrožila dvakrat in bila preseneča nad tem, da nisem na tleh našla ničesar. Verjetno je sem prišla in ostala sama. Tisto, kar je želela povedati vsemu svetu, je spretno vnesla v ekran, nobenih ostankov. Nekaj na njenem obrazu me je pritegnilo, zato sem se usedla na stol nasproti nje, komolce naslonila na mizo in jo tiho gledala. Vem, to ne spada med delovne naloge moje službe in spet se bom morala zagovarjati, zakaj sem porabila toliko časa, ampak ti ljudje so v meni zbujali preveč zanimanja. Nisem jih mogla razumeti, pa sem si tako močno želela. Takrat sem jo zagledala, ležala je na mizi, pod razpirajočim se cvetom tulipana, ki je nanjo stresel malce cvetnega prahu. »Mesto se kopa v soncu in moja občutja ob odhajanju dajejo rahel kontrast tej svetlobi. Povodenj misli, ki te vlečejo v svoj tok, kjer je težko najti sidra golih opisov. Slej ko prej se vse zreducira v kliše, sestavljen iz globoke hvaležnosti in veselja. Ampak je res.« Pobrala sem misel, ki se je bleščala v barvah toplih občutkov, ki so se zdaj mavrično svetlikale v mojih rokah. Zakaj bi nekdo odvrgel nekaj tako lepega? Strmela sem v misel, premočno, da bi se razletela ali razblinila. Na dnu košare sem pritisnila na gumb, ki je prostornino razdelil na tri dele in misel previdno odložila v sredinski predal. »Kdo je rekel, da recikliranja ne bo.«

Zvečer sva sedela na beli sedežni, moje noge so bile prekrižane z njegovimi in po okusni večerji sva ždela vsak za svojo knjigo. Vem, da dela ne bi smela nositi domov in da o najinem specifičnem delu ne bi smela govoriti, vendar se nisem mogla zadržati. »Pogledaš kdaj vsebino?« Dvignil je obrv in nekaj trenutkov strmel vame, preden je odgovoril. »Kako to misliš?« Stisnila sem ustnice in zavila z očmi. »Mislim tako – če se kdaj ne samo dotakneš čustva, ampak pogledaš v misel.« »Je sploh mogoče ločiti to dvoje?« Počutila sem se malce manj voajeristično. »Si opazil vzorec?« »Da nam ni potrebno sortirati, ker je vse negativno?« »Danes sem našla eno, ki bi jo sama označila kot pozitivno. Ampak nekaj v njej je bilo žalostno, zato sem jo dala pod ambivalentno. Dalo mi je misliti.« »Zakaj bi nekdo vrgel stran nekaj pozitivnega?« »Mislim, da se ves čas motimo. Mislim, da bi jih morali sortirati glede na vsebino, ne samo glede na prvi vtis, ki ga daje čustvo.« Zaprl je knjigo, jo odložil na lesena tla in v roke prijel steklen kozarec vina. Izgledala sva skoraj tako, kot tisti ljudje iz tistega mesta, v tisti restavraciji. Samo da nisva metala ničesar stran. »Ne razumem.« »Ko sortiramo, sklepamo glede na čustva, ki jih ljudje občutijo ob misli, ki jo odvržejo. Ne pogledamo pa, ali je misel resnično nabita z negativno energijo. Danes sem malo brskala po košari.« Nagnil je glavo in me očitajoče pogledal. Ignorirala sem te nevidne očitke, ki so se lomili na njegovih zlatih trepalnicah in padali na odejo. Nabirali so se na njenih mehkih robovih. Stresla jo bom kasneje. »Ugotovila sem, da objektivno gledano večina sploh ni nabitih z negativno energijo. Nasprotno, lahko bi jih opisala kot lepe. Čudovite. Polne upanja in hrepenenja.« Moj glas je zamrl med oddaljevanjem mojega pogleda. Vedela sem, da vidi, kako se v mojih črnih zenicah nekaj lomi. Bolelo je. Bolelo je, da ne vidijo, da so dovolj. Dovolj pametni, lepi, prijazni, ustrezni, karkoli izmed bazena lastnosti. »Samo strah jih je,« sem naposled zaključila.

Oba sva se izgubila nekje v svojih mislih, premlevala sva razlike, ki so nas ločevale. Prekinil je dolgo tišino. »Veš, imaš prav. Mislim, da jih je sram svoje ranljivosti. Strah jih je, da bo, če bodo popolnoma iskreni do drugega, namesto do povezave z drugim, prišlo do prekinitve …« »Ker menijo, da bodo drugi zaradi njihove ranljivosti mislili, da niso vredni povezave?« Prikimal je. »Ampak saj smo vsi ranljivi, saj imamo vsi svoje šibkosti. Ampak to še ne pomeni, da nismo vredni, da zaradi tega ni potrebno, da se nimamo radi, da nismo prijazni do sebe. Se spomniš dneva, ko sva midva odkrivala najine šibke točke? Tako krasno je bilo, ker niso več prepadi, ampak so s pomočjo ljubezni postali prostor za vrt …« »Oni tega ne vedo, nihče jim nikoli ni pokazal.«

»Kaj če bi vse te ostanke pobrali in jim jih dali nazaj v žepe? Stisnili nazaj v roke?« Prijel me je za dlani in svoje prste prepletel z mojimi. »Čisto popolnoma te razumem in zares občudujem tvoje veliko srce, ki z vsakim utripom po žilah požene prijaznost, ampak … nevidna si. Ne vidijo te. Ne moreš jih prisiliti, da vzamejo nazaj nekaj, česar nočejo, česar ne želijo sprejeti.« »Bi lahko vsaj naredila kaj, da bi preokvirili mišljenje, da bi se nehali bati?« »Kako bi to storila?« »Ne vem, ljubezen bi jim zlivala v kavo, jo sadila v rože na okenskih policah, dajala zraven pralnega praška, v šampone …« »Sami bodo morali ugotoviti. Sami se bodo morali prepustiti, biti pripravljeni tvegati in prevzeti iniciativo … Verjetno so se navadili organiziranosti, nadzora, predvidljivosti, zato jih je strah … zavrnitve.« »Praviš, da raje tvegajo, da nikoli ne izkoristijo potenciala, kakor da so zavrnjeni in se soočijo z negativnimi čustvi?« Globoko je izdihnil. »Ja, ravno to mislim. Ne zavedajo se, da včasih vsa morebitna sreča odtehta morebitno žalost, če se kaj ne izide.« Z občutkom nemoči sem se udobno namestila v njegov objem. Torej bova še naprej opravljala svoje delo, čistila za njimi in hvaležno živela najini življenji tukaj, kjer imamo radi sonce, ampak se ne branimo teme, ker je neizogibna. »Rada te imam.« Morda mi že jutri tega ne bo več rekel nazaj. Ni pomembno. »Vem, hvala, enako.« Kako naj to povem vsem sivim ljudem?