Caricamento in corso
Energheia EuropaI racconti del Premio Energheia Europa

Ko se nebo obarva, Mojca Petaros_Trst

Literarna nagrada Energheia Slovenija 2020

 

Gledala je skozi okno. Nebo nad mestom je bilo črno, a daleč na obzorju je kljub megli lahko jasno razločila živo oranžno svetlobo, ki se je kot vzhajajoče sonce dvigala proti nebu.

Še nikoli prej ni na istem nebu videla toliko različnih barv. Prsti so jo kar srbeli od želje, da bi prijela za čopič in to čudo ujela na platno. Vendar je željo potlačila. Ni se ji zdelo prav, da bi naslikala nekaj tako groznega. Vsakdo, ki bi gledal skozi okno, bi namreč kmalu spoznal, da oranžna svetloba na obzorju nikakor ne more biti sonce; zvezda, ki bi morala ob tisti uri sijati že visoko nad mestom, je bila tistega dne zaradi oblakov prahu komaj vidna. Iz gozda so se v nebo dvigovali vseuničujoči ognjeni zublji.

Pogledala je dol, na ulico. Redki ljudje, ki so se v takem dnevu sprehajali po njej, so na obrazih nosili maske. Sama že od prejšnjega dne ni stopila iz hiše, v kateri so bila okna ves čas trdno zaprta. Kljub temu, da so vhodna vrata zadnjič odprli pred več urami, se je Ani zdelo, da hiša še vedno rahlo smrdi po dimu. Zrak zunaj je bil strupen.

Ana je bila po eni strani vesela, da ji v takih razmerah ni bilo treba ven, vendar ji niti doma ni bilo prijetno. Ni rada igrala varuške šestletnemu bratcu. A vedela je, da nima druge izbire: mama je morala v službo, Daniel pa je že sredi noči dobil poziv, ker je spet nekje zagorelo.

Ni znala več našteti, koliko požarov je izbruhnilo v zadnjih dneh. Imela je občutek, da vsako uro spet nekje zagori. Najbolj jo je jezilo, da so do zdaj zasačili in aretirali le enega od zločincev, ki so bili krivi za to tragedijo. Res je, da zaradi suše na kmetijskih površinah hitreje pride do nesreč, ki lahko vodijo v požare, a večino ognjev so nedvomno podtaknili piromani.

»Kdaj pride Daniel?« je mali Leo vprašal Ano, ki je še vedno zamišljeno zrla skozi okno. Tudi on bi bil raje v družbi starejšega brata kot pa sestre; čeprav je bil Daniel pet let starejši od Ane, je imel veliko več potrpljenja z Leom.

»Ne vem,« je zavzdihnila Ana. Ni hotela razmišljati o Danielu. Leo je le pogrešal nekoga, ki bi se z njim igral, Ano pa je za starejšega brata skrbelo. Vedela je, da se med gašenjem ne more oglašati na telefon, a to ji ni bilo v nobeno tolažbo. Vsakič je trepetajoče čakala na Danielovo sporočilo, da se živ in zdrav vrača domov.

»O, še je ogenj,« je razočarano rekel Leo, ko je tudi on pokukal skozi okno. Če bi se tvoj brat vrnil domov šele takrat, ko bi bili vsi požari pogašeni, ga ves teden sploh ne bi videl, si je mislila Ana, a tega ni povedala naglas.

»Saj se lahko sam kaj igraš,« je rekla. Leu se je povesil obraz. »Mogoče lahko skupaj kaj nariševa?« je še enkrat poskusila.

»Nočem risat,« se je uprl njen bratec. Ana je spet zavzdihnila. Mislila je, da vsi otroci Leovih let radi rišejo; ona je že takrat večino časa preživela z barvicami v rokah. Z malim res nista imela veliko skupnega.

»No, pa pojdi gledat risanke,« se je vdala. Ob tem so se Leu zasvetile oči. Mama je z redkimi izjemami televizijo dovolila le zvečer, in tudi takrat samo za kratek čas. A če si zaradi požarov ves dan zaprt v hiši, to šteje kot izjemna situacija, ne?

Leo je zdirjal v dnevno sobo, kot bi se bal, da si bo sestra premislila. Ana se je še zadnjič ozrla skozi okno, nato pa stopila v mamino spalnico. Tam so na policah še vedno ždeli kupi očetovih knjig; mama jih po njegovi smrti ni nikoli pospravila, čeprav sama ni bila tako strastna bralka. Niti Ana ni brala prav pogosto, a v tistem trenutku se ji je zdela dobra knjiga najboljši način, da se zamoti.

Pograbila je prvo knjigo, ki se ji je po platnici zdela mikavna, in sedla na posteljo. To si je upala početi le, ko mame ni bilo doma. Ne zato, ker bi mama imela kaj proti, če bi jo zalotila v njeni spalnici; bolj se je bala tega, da bi morala odgovarjati na nezaželena vprašanja. Ni se ji dalo razlagati, da ji je ta soba ljubša od njene. Da v njej najde način, da po tolikem času še vedno čuti očetovo bližino.

Že po prvi strani je Ana ugotovila, da si je izbrala napačno čtivo: roman z očetove police je pripovedoval o kraju, kjer je Smrt nehala opravljati svoje delo in so ljudje zato kar naenkrat postali nesmrtni. Ironiji navkljub jo je zgodba kmalu vsrkala vase; za nekaj časa ji je uspelo, da je pozabila na svet, v katerem se ljudje še vedno moramo bati Smrti.

Čez nekaj časa pa se je branja naveličala. Ni bila kot očka, ki je lahko roman prebral od začetka do konca, ne da bi se enkrat samkrat dvignil iz svojega naslanjača – ko je le imel dovolj prostega časa.

Stopila je v dnevno sobo, kjer je Leo še vedno ždel pred televizorjem. Ko je s kavča pobrala daljinec in zamenjala kanal, je glasno protestiral, a se ni zmenila zanj. Preklopila je na lokalna poročila, kjer so seveda neprestano oddajali z območja požarov.

»Oprosti, Leo, samo to bi rada pogledala …« je odsotno zamrmrala, ne da bi odlepila pogled od zaslona. Zavedala se je, da si verjetno bolj škodi kot koristi s tem, da gleda poročila, iz katerih ne bo mogla izvedeti, če je z Danielom vse v redu. A si ni mogla pomagati.

»Število smrtnih žrtev, ki so jih do sedaj zahtevali požari, se je torej pravkar povečalo na sedeminšestdeset …«

Ob novinarjevih besedah se je Anino srce za trenutek ustavilo. Nato je zmajala z glavo in si v mislih očitala, zakaj mora biti vedno tako trapasta. Le zakaj mora vedno pomisliti na najhuje? No news is good news, pravijo Angleži. Danielov molk lahko pomeni le to, da je še vedno zaposlen z gasilsko akcijo. Sami sebi je dopovedovala, da je res vse v redu, istočasno pa se je spraševala, v kolikem času bi do njih prišla novica, če bi se Danielu kaj zgodilo …

Ko je zabrnel telefon, se je tako močno zdrznila, da jo je Leo presenečeno pogledal. S tresočimi prsti je pritisnila na tipko za odgovor. »Ja?«

»Živijo, Ana,« se je z druge strani oglasil dobro znani glas.

»Rafael,« je Ana olajšano pozdravila svojega najstarejšega brata. A že naslednji trenutek jo je spet zaskrbelo. »Zakaj pa ti kličeš?«

»Kako, zakaj?« je narejeno užaljeno vprašal Rafael. »Pogrešal sem svojo sestrico, ne.«

»Seveda,« je prhnila Ana. »Še nikoli me nisi kar nenapovedano poklical. Bala sem se, da se je kaj zgodilo.«

Medtem ko je govorila, je Leo planil nanjo: »Rafael? Tudi jaz hočem govoriti z njiiim!«

»Ne zdaj, Leo,« ga je okarala Ana in se, preden bi bratcu uspelo zgrabiti njen telefon, zaprla v kopalnico. Ni se zmenila za njegovo butanje po vratih.

»Ti se vedno preveč bojiš,« je iz slušalke slišala Rafaela. »Kaj pa naj bi se zgodilo?«

»Ne … nič,« je odvrnila. »Oprosti. Ampak Daniel je še vedno na terenu, zato sem najbrž malo na trnih …«

»Kdaj pa je šel?« je vprašal Rafael.

S svojim vprašanjem je potrdil to, kar je Ana vedela takoj, ko je v slušalki zaslišala Rafaelov glas: tudi njega je skrbelo za Daniela. Pravzaprav je bilo neumno od nje, ko je pomislila, da bi ji Rafael lahko sporočil kaj novega. Že skoraj dve leti je s svojo ženo živel v prestolnici, na stotine kilometrov daleč od rojstnega kraja – in od žarišča požarov.

»Že ponoči so ga klicali,« mu je povedala. »Baje, da je bil spet nov požar.«

»To sem slišal, ja,« je zavzdihnil Rafael. »Vidva z Leom sta ves čas doma, kajne?«

»Ja. Moral bi videti, kakšno je zunaj. Ves čas tema, kot bi bil že večer. Na srečo ima mama zelo kratko pot do službe, drugače bi me bilo strah tudi zanjo …«

»Daj, Ana, saj ni treba, da te je strah. Ogenj ne bo segel do vas.«

»Saj vem, da ne bo. Najbolj me je strah za Daniela. Vem, da on podobne stvari počne vse leto, ampak … V teh požarih je umrlo že sedeminšestdeset ljudi.« Ko je ponovila pravkar slišano statistiko, se ji je zlomil glas. »Želim si, da bi si izbral manj nevarno službo,« je priznala.

»Kaj hočemo, on je bil vedno bolj za akcijo,« je rekel Rafael. To je bilo po svoje res, čeprav je bila Ana precej prepričana, da bi se Daniel takrat odločil za študij, če ta ne bi predstavljal prevelikega finančnega zalogaja za njihovo ovdovelo mamo, ki je morala s svojo plačo nahraniti vso družino.

»Povej mu, naj me pokliče, ko bo doma,« je rekel Rafael. »Že precej časa nisem govoril z njim.«

Ana mu je obljubila, da bo to storila, nato pa je olajšano zamenjala temo. Rada je kramljala z bratom, a z dotedanjim pogovorom se je njena zaskrbljenost le povečala. Zato je Rafaela raje povprašala o svojem nečaku in njegovi mami, ki ju že celo večnost ni videla.

Nista dolgo govorila, ko se je z druge strani spet zaslišalo močno trkanje.

»Ana! Ana, odpri!«

»Daj mir, Leo, prosim, no,« je zastokala Ana. »Takoj, ko končam, boš lahko še ti pozdravil Rafaela, prav?«

»Ampak Ana, Daniel je!«

To jo je osupnilo. »Kaj? Kje?«

»Na televiziji!«

Takrat se je Ana spomnila, da je, ko je stekla iz dnevne sobe, pustila prižgana poročila. Na hitro se je poslovila od Rafaela in končno odprla vrata kopalnice.

Leo jo je takoj prijel za roko in jo začel vleči nazaj v dnevno sobo. »Poglej, poglej!« je še kar naprej kričal in kazal na zaslon.

Ana mu je zbegano sledila s pogledom. »Kje je Daniel?« je vprašala.

»Tukaj!« Gasilec, na katerega je pokazal Leo, si je obraz ravnokar prekril z zaščitno masko. Težko ga je bilo ločiti od ostalih mladeničev na zaslonu, ki so se v popolni gasilski opravi očitno pripravljali na vstop v gorečo stavbo.

»Zato ga še ni doma! Najprej mora pomagati vsem tem ljudem, da ne ostanejo brez doma!« je veselo rekel Leo.

Ana je mlajšemu bratu zelo zavidala. S svojo otroško domišljijo je Daniela spremenil v super heroja, ki je njihovo mesto ščitil pred nevarnostmi. Saj ne, da bi Ana razmišljala drugače: tudi zanjo so bili Daniel in njegovi kolegi heroji. Le da se je ona z razliko od Lea zavedala, da gre v resnici za navadne ljudi, in torej ni mogla slepo verjeti v to, da se bodo živi in zdravi vrnili domov.

Pograbila je daljinec in ugasnila televizijo. »Ampak Ana, Daniel je!« je protestiral Leo. Ni mogel razumeti, zakaj mu je sestra spet pokvarila veselje.

»Za danes si imel že dovolj televizije,« mu je rekla. »Daj, pojdi v sobo, se bova kaj skupaj igrala. Kot vidiš, Daniela še nekaj časa ne bo domov, mame pa tudi ne.« Ana ni vedela, če je bil pod gasilsko masko res njun brat – Leo bi si lahko vse skupaj le domišljal. In pravzaprav se ni znala odločiti, katera resnica bi ji bila ljubša.

Naslednjih nekaj ur je minilo počasi in hitro obenem. Ana je očetovo knjigo prebrala skoraj do konca, Lea je naučila igrati na karte, nato pa ga je celo pripravila do tega, da ji je pomagal skuhati kosilo.

Čez nekaj ur je zopet zazvonil telefon. Bila je mama, ki je povedala, da bo po službi skočila še v trgovino – zaloge jim je že zmanjkovalo, in hotela je dodobra napolniti hladilnik, da ji ne bi bilo treba po nepotrebnem večkrat hoditi ven. Vprašala je, če kaj potrebujeta, in Ana je zanikala, ne meneč se za Lea, ki je tulil, naj mu kupi sladkarije. Vedela je, da mu bo mama kljub temu kaj prinesla.

Ko sta se z bratcem lotila že tretje sestavljanke, je postajala vse bolj živčna. Vsakih nekaj minut je pogledovala proti telefonu, ki pa se od maminega klica ni več zganil. Daniel bi moral ob tej uri že končati turnus, si je mislila. Nihče ne more toliko ur zaporedno gasiti.

Leo se je začenjal dolgočasiti. Spet je začel spraševati, kdaj se ostali vrnejo domov. Ana je izgubila potrpljenje. »Ko boš dal mir,« mu je zabrusila. Naslednji trenutek ji je bilo žal, saj je vedela, da mali tokrat ni kriv za njeno slabo počutje. A njena grožnja je zalegla: Leo se je tiho kot miška zvlekel na kavč in tam žalostno obsedel. Sestra se ga je usmilila in mu spet prižgala risanke.

Ko je zaslišala odpiranje vhodnih vrat, se ni preveč zmenila za to. Prepričana je bila, da se je mama vrnila iz trgovine. Ko pa je zaslišala Lea, ki je seveda v trenutku, ko jih je slišal, stekel k vratom, je še sama skočila na noge.

Čeprav je vedela, da je bil med gašenjem v popolni gasilski opravi, si je Ana podzavestno predstavljala, da bo Daniel prišel domov ves sajast in opekel. Zdaj pa pred sabo ni zagledala gasilca, ampak svojega starejšega brata. O njegovem delu je pričal le izmučen obraz.