Keksi, Nina Klasič

Stojiš na oboku vrat, to je celotno življenje. Če greš najprej se moraš spremeniti, če stopiš nazaj nimaš več življenja. Zdaj obtičiš, ker se nočeš spremeniti in ker nočeš umreti. Ničesar ne čutiš, ker si prazna. Gledaš ljudi, ki so odšli naprej, ne čakajo te, ker so pozabili nate. Nikogar ne vidiš za seboj. Imaš potne roke, ne čutiš bolečine, ki te razjeda od znotraj, nekje v srcu ali trebuhu. Vseeno, ker si pogumna, stopiš najprej in zakorakaš k svoji dobri prijateljici, ki stoji ob leseni mizi s pivom v roki. Nad njeno glavo visijo baloni v obliki številk 2 in 0, v zlati in srebrni barvi. Prispela si v študentski dom, vse diši po alkoholu. Stopiš še malo naprej in zagledaš ljudi, ki jih poznaš ali samo veš kdo so. Vse je glasno, vsi pijejo in vohaš študentski dom. Danes si se odločila, da narediš korak in da se spremeniš. Imaš življenje, vendar ga ne čutiš. Vse je topo, razen bolečine, ki je zmeraj blizu. Pogoltneš debelo slino, ne veš kaj te še čaka.

V roke ti porinejo steklen kozarec, gledaš skozi zeleno steklo kozarca, ki ga držiš v roki, ravnokar si spila zadnji požirek vodke. Želiš si samo bele, sterilne postelje, ker si izmučena, ker je svet narobe. Rada bi gledala beli strop, najbolj na svetu pa bi se rada vrnila 395 dni nazaj, ko si bila še ti, ko se življenje ni popolnoma spremenilo. Danes je bil še bolj naporen dan od ostalih, komaj si se zavedala tega, vendar je danes praznovala tvoja najboljša prijateljica rojstni dan in ne glede na to kako si jo prepričevala naj se letos ne postara, je bilo to neizogibno. Praznovala je že 20. rojstni dan. Tudi starost te je zadnje čase motila in ko si razmišljala o njej, ti je vedno šlo na jok, ker si vedela, da bomo nekega dne zapustili naša življenja in nisi bila pripravljena, da bi umrla od starosti. Takoj bi umrla v tem trenutku, ampak bolj ko si podaljševala to patetično življenje, težje je bilo umreti. Najraje bi izginila, ker je bilo vse nesmiselno, niti voda ni imela moči veselja, zdaj bi se lahko preprosto utopila v bazenu in bi bilo dovolj. Ničesar nisi čutila, bila si kot zrak, voda, nekaj kar nima občutkov, ne vonja, ne okusa, samo skupek atomov, ki se trudijo in borijo ter napačne kemijske povezave v tvojih možganih. Z nikomer nisi govorila o tem, nikomur nisi zaupala, ko si želela umreti ali ko je tako bolelo, da si si samo želela prerezati žile in biti v redu.

Prisiljeno se nasmehneš, ko vsi upirajo pogled vate, enim pomahaš, drugim pokimaš, da bi vedeli, da si prijazna, prijetna, da si vredna ljubezni, ki ti je nihče ne daje. Nohte si globoko zarineš v notranjo stran dlani, ko se usedeš zraven dekleta, ki ga že od prej poznaš, tudi ona v rokah drži pivo in ponudi se, da ti nalije še en kozarec vodke. Skomigneš z rameni in ji rečeš hvala, potem se pogovarjata o skupnih interesih in o najstniških zadevah, ker si še vedno najstnica, še dober mesec. In minilo je že več kot pol leta, ko si se želela ubiti s tabletami. V roki držiš, najverjetneje, ljubezen svojega življenja, vodko. Z njo si vedno nekdo. Zdaj se na silo smejiš, zmajuješ z glavo, kimaš, se zahihitaš, ko je potrebno, znotraj pa ne čutiš nič, razen želodca, ki se obrača zaradi alkohola. Nasproti tebe sedi fant, tisti fant, v katerega si bila zaljubljena že toliko časa, zaradi tega fanta se je vse spremenilo.

Spoznala sta se pred tremi leti. In čisto počasi ti je zlezel pod kožo, najprej ti je bilo všeč kako se je pogovarjal s tabo, potem kako te je gledal, kako je gledal svet in kako ti je želel pokazati, da je lahko vse magično in da bolečina mine. On nikoli ni minil in bolečina prav tako ne. Ko te pogleda, ne dobiš tistega znanega občutka, ki ti ga je dajal včasih in to je še ena lekcija, ki si jo zabeležiš, niti ljubezen, niti on, te ne moreta rešiti. Pogledaš drugam, ker je tudi on pogledal drugam.

Spiješ že drugi kozarec vodke, ker te je pred devetimi meseci reševala, ko je začelo boleti, spila si polovico flaše s sladkim sokom in vse je bilo boljše. Lahko si plesala, se zabavala, bila si super dekle, ki so ga imeli vsi radi, zdaj to več nisi, ker si se preveč spremenila. Natočiš si tretji kozarec in se usedeš na mrzlo klop na balkonu, kmalu dobiš družbo in počasi čutiš, da si še vedno lahko tisto sončno dekle, nasmejiš se in začneš se pogovarjati. Želiš čez sebe (!), ker drugače ne zmoreš več živeti. Alkohol ti je vedno dal posebno moč. Pokadiš prvo cigareto, nato se ti v rokah znajde še druga in tudi te se ne braniš. Vse bi naredila, da bi čutila malo življenja. Kmalu po petem kozarcu ne veš več kaj točno se dogaja, močno se držiš za ograjo in gledaš kako se svet vrti okrog tebe in kako ti nisi več del tega sveta, da se brišeš, da te zmanjkuje. Tako stojiš, čakaš, da bo konec sveta ali tvoje bolečine. V resnici ničesar od tega ni konec, primeš svet, ga ustaviš, da se neha vrteti in spiješ kozarec ledene vode. Čutiš, da imajo tvoja usta okus po tobaku in alkoholu, ki se zadržuje nekje v grlu. Samo sebe sovražiš, ker si takšna.

V najhujšem trenutku se znajdeš ob boku s tvojo bivšo, vendar ne tako zelo bivšo, ljubeznijo. Pogledaš ga in on gleda tebe. Misliš, da sta sama na svetu in potem zaradi strahu pred njim, vzameš vrečko keksov, ki ležijo na mizi, se pijano primeš lesene mize in poješ belo polovico keksa, drugi del pa daš njemu v usta. Začne se pogovarjati z eno izmed punc, ki je na zabavi, v eni roki pa ti drži vrečko keksov, da jih lažje ješ. Odrgrizneš beli del in črnega daš njemu v usta, to počneš kar nekaj časa, ko se zavedaš, da je to verjetno najbolj intimno dejanje, ki si ga s komerkoli počela. Vsakič, ko pograbiš keks, te pogleda in čeprav nikoli ni bil resnično zaljubljen vate, je bila ta platonska ljubezen skoraj vedno dovolj. (Vsaj danes je, čeprav ničesar nisi čutila, si bila hvaležna za vrečko keksev in osebo, ki je držala vrečko. Za to osebo si vedno hvaležna).

Glasba je vedno bolj glasna, vsi plešejo, nekateri se mečkajo v kotih ali po sobah. Kaj vse bi dala, da bi lahko bila leto mlajša, mogočna in neustrašna. Zdaj so nekateri dnevi slabši od drugih, včasih se niti iz postelje ne spraviš, včasih pa lahko greš na zabavo. Trudiš se, ker veš, da konci niso veseli, ti pa hočeš biti vesela oseba. Objameš svojo najboljšo prijateljico, ki ti pijana kima, da je z njo vse v redu. Srce ti več ne dela, možgani tudi ne in čutiš kako se zapuščaš, zato pograbiš cigareto in vdihneš vase tobak. Vse delaš, da bi čutila nekaj namesto te bolečine, ampak je nič ne prekosi. Zato hitro pobegneš na stranišče, kjer odpreš ledeno mrzlo vodo in držiš zapestja pod vodo. Medtem se gledaš v ogledalu in se sovražiš. Veš, da bo počasi minilo, da bo počasi minila želja po tem, da bi si prerezala žile na bledih zapestjih, ko bo konec, boš odšla domov in se tam zjokala, sedela pod tušem ali ležala na mrzlih ploščicah.

Ob 3.32 se odpraviš proti stanovanju, do tja imaš pol ure; pijana, sama, osamljena, s strtim srcem se odpraviš proti svoji postelji. Hodiš, mrzlo je in komaj dihaš, ker te tako boli. Govoriš si, da si sama in da je tako od nekdaj in da te to ne sme boleti, ampak te, ker ne veš, če boš še kdaj našla ali čutila to kar si čutila včasih do njega, do vseh ljudi, do sebe. Požreš slino, trikrat te kot rahle iglice strese po grlu, hitreje mežikaš, da ti ne bi pritekla topla solza po licu. Glavo imaš visoko gor, da gravitacija ne more vplivati na tvoja čustva. Greš mimo vsega kar poznaš, nekaj časa hodiš za svojimi spomini, zdaj vidiš, da si se usedla na betonsko ograjo, v roki imaš steklenico rdečega vina, piješ in si pijana. Fantu, ki je s tabo, govoriš nerazločno geografske modrosti, ki si jih pridobila čez leta, veš da ga boš čez kakšne pol ure izkoristila. Vrtiš se, smejiš in ne čutiš praznine, ki te zdaj razjeda. Greš najprej, ker te preveč boli, da bi pozdravila sebe pred kakšnim letom. Zdaj se nikoli ne vrtiš, ko si pijana, zdaj jočeš in hočeš srce izrtgati iz prsnega koša. Za ovinkom vidiš kako te tvoja najljubša oseba posede v taksi, ti ga plača in ti zakričiš skozi okno: “Rada te imam” in potem razmišljaš, da je on prva oseba, ki si ji to rekla. Tudi mimo tega greš, še hitreje, ker to boli še bolj. Takrat si bila nekdo, nekdo, ki je imel življenje. Misliš, da ne boš več nikoli hodila po tej poti, ker misliš, da je tvojega življenja konec ali da ga počasi bo. Pa to ni res, ni res in nikoli ne bo res. Ker še zdaj ne veš, ampak naslednji december boš tukaj hodila, tvoja noga bo stopala po teh istih ulicah, z novimi spomini, novimi osebami, drugačna, ampak nasmejana iz srca, tudi zaljubljena v novo osebo. Včasih boš poskočila, se zavrtela, ker je to tvoja stvar in počasi boš pozabljala na vse kar se je zgodilo. Ni vse samo črno ali belo, včasih je sivo. Čez leto bo rozasto! Platonska ljubezen bo še vedno tvoja najljubša ljubezen in preživela boš to.

Depresija je vse naekrat in hkrati nič. Včasih je takšna jeza, da bi lahko požgala celotno hišo; včasih je takšna žalost, da bi prejokala celotno Jadransko morje; včasih je takšna bolečina, da bi lahko samo še prerezala nežno in tanko kožo na lastnih zapestjih; občasno je lahko tudi instant sreča, tista sreča, ko ti je vseeno za vse, tudi če te zbije avto, pomembno je samo to, da čutiš nekaj dobrega; včasih je ljubezen, ljubezen do njega. Nikoli ni ti in nikoli nisi ti depresija, je samo dodatek, ki te spremeni in mogoče je bilo tako že od samega začetka, mogoče celo takrat, ko si sedela pri babici v naročju in te je gugala na njenih kolenih, morala bi se smejati pa se nisi. To sliko velikokrat gledaš v svoji glavi in čisto vedno se smejiš, ker je to tvoje druge življenje, v katerem je vse vzporedno in te imajo ljudje radi, si vesela, nasmejana, srčna, prijazna in imaš ljubezen svojega življenja. Še zadnjič se obrneš proti njemu, ko te objokano posede v taksi in veš, da je boljše, da boli kot pa da te ni.