I racconti del Premio Energheia Europa

Prva pesem, Alen Golež_Maribor

Literarna nagrada Energheia Slovenija 2020

Roke je položil na drva in opečnate stene osvetlil s plameni. Z mize je pospravil orodje prejšnjega dela nazaj na steno, počistil prah, žagovino, opilke in jih pihnil skozi okno večernemu vetru. S stene je snel uro, ki je nehala biti, in si sezul čevlje, da bi občutil hladna tla. Kot v peči je v njem gorel ogenj, vendar z nebesno modro barvo njegovih oči, ki so skušale spet videti nekaj svojega.

Ključ je mesec prej sam vrgel v reko, ključavnico je moral razbiti. Nikoli več si ne bi smel pustiti v delavnico, pa je bil spet v njej. Tokrat bo drugače.

Iz veje drevesa, ki ga je gledal rasti iz storža iz dneva v dan, je najprej izrezljal nogi, osem prstov, kremplje za trganje plena. Preprosto. Nato je vzel v roke kamen, po katerega je zaplaval v reko, ko je z nevihto poplavljala, da bi dobil ravno pravega. Iz njega trup in lobanjo.

Vodila ga je roka, črte njegovega načrta so se brisale, vendar je delal naprej, da bi prehitel jutro. Zaradi plamenov si je vse pogosteje brisal pot s čela, medtem pa je zunaj noč tekla dalje. Enkrat, ko je veter završal v luknjasti strehi, je izgubil oprijem, udaril mimo in odlomil del kamna. Zato se je ustavil, zaprl oči in poslušal veter, da ga ne bi več presenetil.

Vedno se je podil za lepoto. Zgradil si je hišo, poslikal njene stene s prizori svojih sanj, strop v kleti kot nebo poletne noči brez oblakov. Iz lesa je vsak mesec vso noč rezljal polno luno, kipce pa postavljal v vzorec, ki je prišel do izraza le, ko je pogledal nanj visoko z drevesa. Ampak tega pa ni zmogel ustvariti. Vsakič mu je spodletelo in delo za delom je razpadlo, ko mu je vdihnil življenje. Umrlo je v krikih bolečine ali norosti.

Dvomil je, a ko je končal, je vedel, kaj je vseskozi želel. Telo, ki ga pest ne more stisniti v prah in ga pomesti stran. Moč, ne lepote. Opogumljen je segel pod mizo in kos, ki ga je prej izbil na tla, izklesal v dolg, oster kljun.

Trupla prejšnjih poskusov je metal v jarek tik ob reki. Njihov vonj je veter razpihaval v gozd, da je vsako drevo smrdelo po spodleteli smrti. Po gnijoči krvi, dokler ni po tem, ko je zaklenil delavnico, vsakega trupla posebej pokopal in ga označil s kolom.

Nazadnje se je sklonil k skrinji. Bila je prazna, niti svetloba plamenov je ni dosegla. A ko je vanjo spustil roke, skoraj do ramen, in jih spet dvignil, je v njih držal temno snov. Črno perje, kot z nočjo obarvano perje, ki se je držalo skupaj ne kot tisoč, temveč kakor ena sama bit. Na mizi je peresa ločil od drugih in jih družil z nogami, telesom, lobanjo in kljunom. Dolgim in ostrim.

Končal je.

Okoli delavnice je sekvoje, bore, smreke in macesne zalila megla. Veter je z jutrom ponehal in v njej pustil tišino, da se je slišalo le šumenje oddaljene reke ob bregove. Le rastlinje, le drevesa so dihala. Želel si je novega, drugega bitja, ki bi ga lahko opazoval v gibanju, v čutenju, v bolečini in v smrti. Drevesa so vedno molčala.

Končal je in položil roke na črno ptico. Temna in nevarna, disharmonična, gnusila se mu je. A le takšno bitje lahko zaživi, si je mislil. Približal ji je ustnice, globoko vdihnil in nežno in dolgo pihnil. Zaprl je oči, da je ne bi videl, ko bi zaživela, čakal je na premik v rokah.

Vendar prva stvar ni bila premik, kot pri drugih, ampak zvok. Njegova črna ptica je čivkala. V strahu, kakšno grozoto je ustvaril z dihom, vrano, ki čivka, je odprl oči.

Ptica ni bila smrt, njeno perje je bilo namesto črno modro in rjavo. Bilo je lepota in ne znamenje. Kremplji so z dihom izginili, telo se je z dihom zmanjšalo, dih mu je odvzel vso moč nad bitjem. Le oblika je ostala, tista prva misel, ki ga je pognala k drugim.

V njegovih rokah se je ptica pobrala in zapela. Prva najlepša pesem. To je bilo truplo, ki ga je prej tisočkrat zakopal.